Mislijo, da ne razume, ker je avtist

“Children with autism are very observant so they will notice everything, including your attitude toward them. ” – Trevor Pacelli

Otroci z avtizmom so navadno bolj tihi, zadržani. Okolica misli, da ne razumejo, ne opazijo, da imajo nižje intelektualne sposobnosti. Opisala bom, kaj je povedal Miha avtist, ko se je vrnil z nekaj dnevnega bivanja v ustanovi za kratkotrajne namestitve otrok z avtizmom.

Tisto leto se je enajstletnemu Mihcu, ki je že dobro leto nosil diagnozo Aspergerjev sindrom, v šoli precej zapletlo. Šlo je za zelo hud konflikt med družino in razredničarko, ki učila že Mihčevo mamo in nihče od njiju ni bil po njenem okusu – sicer je bila dobra učiteljica, a ne za take pretirano plahe otroke. Da bi se vsi skupaj malo razbremenili, so v “ambulanti, kjer so vodili primer” predlagali najprej možnost vključitve otroka v zavod za gluhe, nato pa le nekaj dnevno nastanitev v specialnem programu za avtiste. Mihec si je skupaj s staršema ogledal prostore in poslušal vodjo programa, ki je zelo lepo prikazala bivanje v majhni skupini pri njih: bivanje pri njih je zanimivo, gredo v kino, v velik nakupovalni center – med drugim v drogerijo, kjer imajo tudi igrače. Veliko se zabavajo. V tistih nekaj dneh bodo tudi ugotovili, kakšen način učenja je za Mihca najprimernejši. Povedali so, da lahko ima s sabo telefon ali tablico, da se enkrat dnevno sliši s starši.

Mihec je komaj čakal, da pride dan, ko odpotuje k njim. Nasledni večer, ga je mama poklicala. Mihec je prosil, naj pride po njega. Vzpodbujala ga je, naj vztraja še par dni. Ob sprejemu je namreč osebje opozorilo, da če bo prosil, da pridejo predčasno, morajo vztrajati, da ostane, kot je dogovorjeno. Drugi in tretji dan so se prošnje ponovile. Mama je vztrajala pri upoštevanju napotka. Potem je prišel petek, ko naj bi ob drugi uri popoldne prevzeli otroka. Ponj so prišli kakšno minuto prej. Miha je zelo malo govoril in zahteval dosledno rutino pri oblačenju: “drži bundo, vleci, še bolj, še bolj…” Vodji, ki je bila poleg je šlo to na živce, hkrati pa je imela priliko, da staršem pokaže, kako se to dela in je rekla, da Miha zmore sam in je mamo odvedla malo vstran. Seveda se Miha zna obleči sam, ampak to z držanjem in vlečenjem bunde je pač del njegove motnje pa naj se ji reče OKM ali avtizem ali kakorkoli že. Seveda so potem, ko osebja ni bilo več poleg, vse to ponoviti in še veliko bolj kot sicer. Dve uri je trajalo, da so zapustili stavbo. Mihec se je domov vrnil v bistveno slabšem stanju, kot je bil, preden je odšel z velikimi pričakovanji od doma.

Šele po nekaj dneh, ko se je umiril, je povedal, kako mu je bilo. “Najbolj me je motilo, da so se o nas pogovarjali, kot da nas ni poleg”, je večkrat ponovil. Razočaran je bil, ker niso šli v kino niti v nakupovalni center. Šli so samo v drogerijo, kjer pa niso imeli igrač. Vse dneve so igrali Monopoli. Rekel je, da te igre ne sme več videti. Samo trije dečki so bili v skupini, z nikomer se ni mogel pogovarjati. In najbolj ga je motilo, da se je osebje o njih treh pogovarjalo, kot da niso prisotni. Miha izredno dobro zaznava odnose in ga zelo prizadene, če se z njim pogovarjajo, kot da je invalid ali z znižanimi intelektualnimi sposobnostmi. Če je otrok tih in zadržan, še ne pomeni, da ne opazi, da ne razume.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor