Ko so otroci bili prepuščeni sami sebi

Verjetno se nihče izmed staršev mojih vrstnikov ni igral s svojimi otroki. Za to niso imeli časa, pa tudi spodobilo se ni. Otroci smo bili pri igri prepuščeni svoji domišliji in iznajdljivosti. Seveda je prišlo tudi do kakšnih nevarnih podvigov, kot je vožnja z lesenim koritom ali zračnico tovornjaka po Dravi. Jaz nisem bila tako drzna.

Težko bi rekla, katera igra mi je bila najljubša, pomembneje mi je bilo, s kom se igram. S sestrama in bratom smo se igrali zemljo krast, rinčice talat, kdo se boji črnega moža, držmo zidan most, zajca ven streljat, skrivanje, pa seveda vrsto iger v hiši od tihega telefona do namiznih iger in kart. Pri igrah v hiši je sodeloval tudi najstarejši brat, za igre na prostem pa je bil že preresen. največ sem bila s tri leta starejšim bratom. Vsi travniki so bili najini. On je imel razne hobije in jaz sem ga z zanimanjem spremljala. Spomnim se, kako si je delal zbirko metuljev. Lovila sva jih z mrežo. ki si jo je naredil iz žice in stare najlonke. Pa loparje za ping-pong je naredil. Navadno je igral s svojimi prijatelji, včasih pa tudi z mano. Spomnim se tudi namiznega nogometa, ki sva ga igrala s kovanci.

V času mojega otroštva je vsa naša soseska obsegala šest hiš. Pravzaprav smo bili na robu naselja in je hišna številka bila Dravograd 9. V zadnjih petdesetih letih je naselje tako zraslo, da smo se znašli sredi strnjenega naselja in je včasih potrebno čakati tudi pet minut, da lahko prečkam cesto.

Naj se vrnem k igri. Pri sosedu čez cesto so imeli tri otroke – srednji je bil samo pol leta mlajši od mene, deklica pa je bila mlajša tri leta in sva se odlično razumeli. Včasih smo se igrali v smrekovem gozdičku ob naši hiši. Nabrali smo suhe veje in si ob drevesih delali bivake. Drugič pa smo ob koreninah s palčkami in suhimi vejicami ter mahom delali majhne hiške. Zelo rada sem bila pri sosedovih. Na njihovi “jespi” so bile čudovite stvari od salonarjev z visoko peto do šalov in sva se igrali dame. Za hišo so nekaj časa imeli kup peska, ki je bil namenjen za gradbena dela. Po njem smo se vsi trije igrali z avtomobilčki – delali ceste in predore. V bližini je bil mizarsko tapetniški obrat MIT. Tam smo se oskrbovali z odpadnimi koščki blaga in lesa, s katerimi smo potem v našem kupu peska, ki je bil planina, gradili hiše in mostove. Cele dneve sem bila pri sosedu in nadvse uživala. Tudi z njihovimi igračami sem se lahko igrala. Imeli so višji standard kot mi, pa še botra iz Maribora jim je prinesla kaj lepega – med drugim komplet Lego kock, iz katerih se je dalo zgraditi manjšo hišico. Potem pa je prijateljica šla v šolo, se naučila pisati in je začela prevzemati pobudo za igro. Najraje se je igrala šolo. Naredila si je redovalnico s seznamom svojih sošolk in sošolcev in bila učiteljica. V tej igri se nisem najbolj našla, pa tudi moje otroštvo je začelo preraščati v mladostništvo in je bilo konec igre pa tudi druženja. Ko je odrasla, je zares postala učiteljica in verjamem, da zelo dobra.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor