Napake, ki jih delajo starši avtista

Starši navadno vedo zelo malo o avtizmu, preden dobi njihov otrok diagnozo “motnje avtističnega spektra”. Vedo, da je njihov otrok drugačen, bolj vzkipljiv, z močno voljo, lahko bi rekli, da obdobje trme ne mine, morda je bolj neroden, bolj plah ali pa brez mej v stikih z ljudmi – pač drugačen. Ves razvoj gre nekako v zamahih. Nekaj časa zaostaja za vrstniki, potem pa jih nenadoma celo prehiti.

Ko otrok dobi diagnozo, starši doživijo to različno. Ravnajo tako kot zmorejo, kot znajo in kot jim strokovnjaki svetujejo. Čez čas spoznajo, kaj vse so storili narobe. Na The Mighty je neka mama opisala osem napak, ki jih je storila:

  1. skrivanje diagnoze
  2. primerjanje z vrstniki
  3. poskusi zdravljenja
  4. podcenjevanje otrokove inteligence
  5. predpostavljanje, da so meltdowni navadni izbruhi jeze, ki jih je potrebno ignorirati
  6. prepričanje, da je vedno v svojem svetu
  7. postavljanje vsega pod “dežnik avtizma”- predpostavljanje, da določenih stvari ne zmore, ker je avtist
  8. pričakovanje, da bodo drugi vedno razumevajoči

Ko starši sami pri sebi sprejmejo otrokovo diagnozo in dejstvo, da je drugačen, lahko okolico informirajo o posebnostih. Primerjanje otrokovega razvoja z vrstniki je nesmiselno. Otrokov razvoj je drugačen, z drugačnim tempom. Težko se je sprijazniti z dejstvom, da je avtizem stanje, prirojena drugačnost in ni zdravila. Mnogi avtisti ne govorijo, ali ne govorijo s tujci in to daje vtis, da imajo nižje kognitivne sposobnosti. To ne drži. Poznam primer, ko psiholog ni dal dečku na testu zadnjih dveh nalog, saj je pričakoval, da dlje od polovice testa ne bo prišel. Presenečen je ugotovil, da je ta tih in molčeč deček pravilno rešil vse naloge.

Pri avtizmu se pojavlja tudi “tantrum” in “meltdown” – neobvladljiv izbruh jeze in besa. Strokovnjaki pojasnjujejo razliko med obema, vendar pa imam vtis, da v resnici tega ne razumejo, saj obravnavajo to kot neustrezno vedenje, ki se ga odpravi s fiksiranjem otroka ali pa z ignoriranjem. S tem, ko da specialni pedagog napotek, kako je potrebno otroka držati, fiksirati, dejansko sporoča staršem, da ima njihov otrok izbruhe jeze zato, ker je nevzgojen, ker starši niso poznali pravih vzgojnih prijemov za “trmastega avtista”. Mama opisuje, kako so ugotovili, da otrok nima izbruha kar tako zaradi nevzgojenosti – v času močnega zamaha alergije je otrok imel veliko več vedenjskih izpadov. Ugotovili so, da tako sporoča, da mu alergija povzroča nevzdržne težave. Pogosto je spregledana tudi senzorna preobčutljivost in gre zgolj za odziv na preveč dražljajev. Domnevam, da nasilno preprečevanje izbruhov jeze s fiksiranjem, držanjem ali ignoriranjem vodi v druge oblike obrambnih reakcij in poskusov obvladovanja sveta s ponavljajočim vedenjem – npr. vedno stopiti skozi vrata z desno nogo naprej, osemkrat prižgati in ugasniti luč, ponavljati isti stavek in še bi lahko naštevala. Starši bi morali vedeti, da ima vsako vedenje svoj razlog.

Zaradi molčečnosti daje otrok vtis, kot da je v svojem svetu. Pogosto ti otroci zelo dobro opazujejo okolico in dogajanje. zelo dobro prepoznavajo odnose in tudi čustva drugih, čeprav jim pripisujejo, da nimajo empatije. Raziskave so pokazale, da prepoznavajo čustva. Vprašanje pa je, koliko jim je mar za čustva drugih. Starši tudi pogosto podcenjujejo otrokove zmožnosti in opravljajo to, kar bi lahko otrok sam. Mislijo, da ne zmore, ker je avtist.

Celoten zapis mame Tulike Prasad lahko preberete tu

Dodaj odgovor