Naši ljubljenčki

Ali ste imeli kdaj kakšno žival, ki je živela z vami v stanovanju. Če ste, potem me boste razumeli.

Pri nas nismo imeli živali v stanovanju, ker so nesnažne, pa še bolezni prinesejo. Psa smo imeli na verigi, zajčke v zajčnikih, kokoši pa v kurniku. Kadar je bilo meni, majhni deklici, tesno pri duši, sem hodila jokat k zajčkom. Psov pa sem se bala, tudi domačega.

Odnos do psov sem bistveno spremenila, ko sem dobila prijateljico Zoro, ki je bila zaljubljena v pse. Ob nedeljskih dopoldnevih sva jih hodili gledat na ljubljanski grad, kjer so jih ljudje sprehajali. Z njeno pomočjo sem se jih nehala bati. Kakšno desetletje in več kasneje je moja hčerka oboževala kužke. Komaj je znala govoriti, je že prosila za psička. Mislila sem si: žival je žival, vseno katera. Kupila sem ji želvo, a je še vedno hotela psa. Potem sem poskušala z zajčkom, kokoško – takšno kot je bila vesoljska kokoš v knjigi Polonce Kovač. Seveda ni veljalo.

Tako si je želela psa, da je iz šole hodila po daljši poti ob Dravi, da je gledala in božala nekega škotskega ovčarja. Takrat sem uvidela, da ji bom morala ugoditi. Prebrali in prelistali sva kup knjig o psih in pasmah. Ravno takrat pa je prijateljica Zora povedala, da ima njena psička leglo štirih mladičev in, če želiva, lahko dobiva enega, ko bo goden za oddajo. S takrat desetletno hčerko sva jih šli pogledat in čez en mesec je bila pri nas majhna psička Juna.

Vzela sem en teden dopusta, da sem psičko navajala na čistočo in opravljanje potrebe na določenem mestu. V kratkem času je postala ljubljenka nas vseh. Ležišće sem ji pripravila na hodniku, a si ga je prav kmalu sama našla v postelji. Sicer je najraje ležala na okenski polici in gledela na cesto. Dvorišče smo ogradili, da se je lahko prosto gibala. Kadar je mama šla k sosedu ali v trgovino, je ležala pri dvoriščnih vratih in gledela na pot, kdaj se bo vrnila. Ko pa je reševalno vozilo odpeljalo mamo v bolnico, od koder se ni več vrnila, je Juna ni čakala – kot da bi vedela, da je ne bo več domov.

Osem let nam je lepšala in zapolnjevala življenje. Potem je hudo zbolela in ji ni bilo možno pomagati. s hčerko sva jo peljali k veterinarju, da jo je evtanaziral. Vsem nam je bilo zelo hudo. Pokopali smo jo na robu vrta.

Sedaj so se nam zgodile mačke. O tem sem že pisala. Mačke so ljubke, zanimive, vendar je življenje s psom nekaj posebnega. Pes je res vdan prijatelj, ki te ima brezpogojno rad in čuti s tabo. Mačke pa so avtisti – ljubke in prijazne ali pa samosvoje.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor