Nasilje v šoli in sočutje

Lahko bi bil naslov Nasilje kjerkoli in sočutje ali stereotipi in predsodki.

Ko so se v medijih začela pojavljati poročanja o zadevi ljubljanskega ravnatelja, sem to spremljala in sem bila nekako zadovljna, da je sodni postopek ustavljen. Mislila sem si, le zakaj bodo preganjali upokojenca zaradi dogodka izpred petih let. Ni mi pa bil všeč odziv javnosti, ki podpira samovoljo in sem napisala svoje razmišljanje v blogu. Bistvo mojega razmišljanja je v treh točkah 1. Zakaj ravnatelj ni upošteval predpisov, 2. Zakaj ni šola reagirala prej, če so že pol leta prej vedeli za nadlegovanje, 3. Zakaj ljudje ob bazenu niso reagirali na nasilje. Moj namen je bil opozoriti na nasilje, katerega nihče ni poskušal preprečiti, kot je videti. Hotela sem tudi opozoriti, da neupoštevanje predpisov ni dobro.

Na ta moj zapis sem dobila zanimiv komentar FB prijatelja, katerega osebno ne poznam in sklepam, da tudi on ne pozna mene. Zanimivo se mi zdi, kako si je gospod, ki je mojih let / čisto malo nama še manjka do doma starostnikov/, ustvaril sliko o meni in se mu zdim nesočutna uradnica. Kar malo nesramno me krivi za trajanje nasilja na šoli. Tu je njegov komentar;

“Toje pe tako tipičen odgovor vase zagledanega drźavnega uradnika, ki o sebi misli, da je sam gospod bog osebno, in vse ve, v resnici pa lepo greje svoj stolček v dobro plačani službi, plača je točno na uro, vsak mesec, pa čeprav tudi z mezincem ne mrdne. In lepo tabori v svoji službici. Nasilja pa je zmeraj več. In ko nekdo reagira, je pa cel halo. Pa da ne bo pomote, ne trdim da je toravnanje ravnatelja idealno. Je pa edini sploh reagiral. In skušal zaščiti žrtve, ker vsi ostali ste se obračali proč, pa čeprav ste vedeli za problem. Sedaj se pa skrivate za celim kupom paragrafov, pa to samo zato da prikrijete lastno samoljubje. Ker vam manjka soçutja do źrtve. Človek, ki zgubi sočutje, preneha biti človek. L. P.”

To se mi zdi zelo lep primer oblikovanja javnega mnenja, ki temelji na stereotipih in predsodkih.  Vsi, ki ne ploskamo temu ravnatelju, smo grdi. Ker zagovarjam upoštevanje predpisov,  sem brezčutna uradnica. Celo odgovorna sem za nasilje.

Ne vem, ali avtor komentarja ve, da je zapis moj in ali me osebno pozna, ali ve, da poznam celo zgodbo samo iz medijev ter razmišljam o Merčevi zadevi načelno. Nikoli nisem bila na OŠ Prule in zato tudi ne bi mogla kaj narediti za preprečitev nasilja – s temi zapisi v mojem blogu pa poskušam vplivati na to, da bi ljudje postali bolj občutljivi za to, če vidijo nasilje v svoji bližini in bi v podobnih primerih lahko pravočasno ustrezno reagirali.

Kamenček na kamenček – pa se sčasoma tudi kaj premakne.  Kot je rada rekla prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, je socialno delo in delo z ljudmi filigransko, po majhnih korakih. Rada bi, da bi vsak moj zapis bil vsaj en majhen kamenček k lepšemu svetu, k boljšemu življenju.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor