Ne ljubiš me več

Pogledala se je v ogledalo, potem pa je pogledala moža. ki je sedel na postelji in ga vprašala; “Ali me še vedno ljubiš?”
Odgovoril je: “Kot na prvi dan”.

“Si opazil, da moje telo ni več takšno kot takrat, ko sva se prvič srečala?”
Odgovoril je: “№, sploh ne”.

Roke je dala na trebuh in ga vprašala: “Ali si opazil, da je moj trebuh povešen?”, on je odgovoril: “№, sploh ne”.

Vzela je kopalni plašč, pogledala svoje noge in ga vprašala:
“Si opazil, da moje noge niso tako čvrste in gladke kot prej?” Odgovoril je: “Ne še”.

Potem je prišla k njemu s solzami v očeh in ga vprašala: “Kaj počneš z mano, če me ne vidiš več, če ne veš, koliko se je moje telo spremenilo!”
Nasmehnil se je in rekel:
“Poglej, ko se dotaknem tvojega telesa, čutim tvoj način ljubezni, vidim srce, veliko prijaznosti, vidim tvojo čutno postavo, vem, da imaš popolno obliko zame.Žena… ne bodi žalostna glede tega, kako izgledaš, bodi srečna, kar čutim.
Zaljubil sem se v čutnost in dobroto tvoje duše, ne v nečimrnosti tvojega telesa” in skozi solze narisal nasmeh, ki je spet prižgal žar njenemu obrazu…..

To zgodbico sem si sposodila na družabnem omrežju Facebook, kjer jo je objavila Teta Liza.

Skupno življenje in ljubezen se nam vse prepogosto zdi preveč samoumevno. Za ohranjanje razmerja in ljubezni bi par moral vzajemno skrbeti. Za ohranjanje čustev je potrebno povedati si, kaj čutita eden do drugega, pa čeprav sta si povedala že neštetokrat. Poleg tega pa tudi izkazovati ljubezen s prijaznim vedenjem. Zakonec, ki samega sebe ne spoštuje, tudi zakonca ne spoštuje, pač pa si ga pod krinko ljubezni lasti in posledični z njim grdo ravna. Potem pa je nekega dne začuden, ko dobi uradno obvestilo o začetem postopku ločitve, saj tudi opozoril: “Ločila se bom!” ali “Ločil se bom!” ni slišal in ni jemal resno.

Zakonci in življenjski partnerji nam niso podarjeni. Za ohranjanje družine si je potrebno prizadevati. Preden se par razide bi moral temeljito razmisliti o preteklem skupnem življenje in pogledati naprej. Morda se na obzorju kaže nova zaljubljenost. Vendar ta ima tudi svoje zakonitosti – pravijo, da zaljubljenost mine nekako v dveh letih in potem se zgodba ponovi. V stik stopamo vedni z istim tipom ljudi. To je znanstveno dokazano. V stari zvezi ni več čarobnosti in žara zaljubljenosti, pač pa vsakdanji dolgčas, samoumevnost,nespoštovanje, poniževanje, ki pa se bo v novi zvezi ponovilo z novim partnerjem, partnerico čez kakšnih pet let, če ne že prej. Navadno pa so v takšnih družinah prisotni še otroci, ki ob starših dobijo vzorec, kako se obnašati do zakonca in to je najbolj žalostna dota, ki jo starši lahko dajo svojim otrokom. Pri vsem skupaj bi morali pari imeti toliko modrosti, da bi prepoznali pravi čas, ali je zveza napaka, ali pa sta pripravljena vložiti določen napor za ohranitev družine. Če je razmerje temeljilo zgolj na zaljubljenosti brez spoštovanja in globlje ljubezni, je vsekakor bolje, da se par razide čim prej.

Če pogledam lepo zgodbico Tete Lize – mož ima ženo po letih skupnega življenja še vedno rad, vendar če bi sproti vsak dan skrbel za odnos, žene ne bi zaskrbele telesne spremembe. Par se pač stara. Oba se telesno spreminjata, prav tako pa bi tudi oba morala skrbeti za ohranjanje ljubezni, saj nova razmerja pomenijo samo več istega in ne prinašajo sreče.

Fpto: Pixabay

Dodaj odgovor