“Ne sprejmem vloge, ker niste upravičeni”

Berem razne komentarje na FB, da so nekateri CSD po Sloveniji zavrnili stranke in niti niso hoteli sprejeti vloge za dodatek za nego. To so hude kršitve pravic. Ne more uslužbenec na hitro ustno odločiti o neki pravici. Verjamem, da je veliko CSD, kjer dobro delajo.

Zdaj imamo sodobno, moderno delovno zakonodajo. Po tistih starih zakonih, ki so urejali področje dela in smo jih pometali v smeti, je lahko ostal na določenem delovnem mestu delavec, ki je več kot pet let opravljal dela, za katera ni imel ustrezne izobrazbe. Danes v javnem sektorju to ni več možno in z delom pridobljene izkušnje ne štejejo nič.

V našem majhnem CSD smo bile zaposlene vrsto let samo štiri in je bilo potrebno delo ustrezno organizirati. Nismo si mogli privoščiti, da bi tajnica bila samo tajnica. Tako smo naši, ki je imela samo srednjo šolo z njenim soglasjem naložili določene strokovne naloge, ki jih je zelo dobro opravljala. Vedela je vse o postopkih in pravicah na področju otroških dodatkov, o dodatku za nego, nadomestilu za izgubljeni dohodek in štipendijah. Bilo je zelo malo pritožb. Kot vodja sprejemne pisarne, tajništva, kot referentka za otroške dodatke in štipendije – vse v enem, je bila vedno prijazna do strank. Vrata njene pisarne nikoli niso bila zaklenjena. Vlogo je sprejela tudi, če ji jo je nekdo podal, ko je že zaklepala vhodna vrata konec službe, ali pa ji jo je prinesel kar domov. Če je pri vlogi za dodatek za nego ali za delno nadomestilo za izgubljeni dohodek videla, da diagnoze niso po seznamu, je rekla: “Bom poslala na komisijo, morda pa bodo priznali”. Spomnim se, ko je prvič dobila v roke izvid z Aspergerjevim sindromom – motnjo avtističnega spektra, ki ga takrat še ni bilo na seznamu bolezni in motenj, ki so podlaga za dodatek za nego. Do takrat se je diagnoza avtizem pojavljala samo ob težki in najtežji motnji v duševnem razvoju. Sklepali sva, da komisija ne bo odobrila, pa sva kljub temu rekli: “Naj presodi komisija, naj presodijo zdravniki, ki so za to pristojni!”.

Sodelavka s srednjo šolo je delo opravljala z veseljem. Uporabila je svoje potenciale in tudi spremljala novosti, se udeleževala seminarjev in intervizijskih skupin. Ni čutila potrebe, da bi strankam dokazovala svojo moč s tem, da bi jemala odločanje v svoje roke. Težko si predstavljam, kako lahko te standardizirane in točno opredeljene postopke izvaja univerzitetno izobražena socialna delavka, ki se je pripravljala med študijem za razno svetovalno in skupnostno delo. Res pa so tudi strokovni delavci CSD različni od poklicnih profilov do osebnostnih lastnosti. Poznam primer zelo dobre socialne delavke, ki jo je delo z družino čustveno preveč obremenjevalo in je raje šla delat na področje starševskega varstva, kjer gre za odločanje o celi paleti pravic v zvezi s starševstvom in s starševskim dopustom. Za moj okus dolgočasno, po drugi strani pa zahtevno delo.

Ta moja vsestranska vodja glavne pisarne in referentka za družinske prejemke se je upokojila. Nasledila jo je v skladu z zakonom visoko izobražena strokovna delavka. Verjamem, da se tradicija dobrega dela ohranja tudi po reorganizaciji.

Hotela sem povedati to, da stopnja izobrazbe, ki je sicer zakonski pogoj, dejansko ni ključna za dobro delo, pač pa je poleg znanja uspešno delo odvisno od tega, koliko človeka je v uradniku.

Foto: Pixabay

2 misli o ““Ne sprejmem vloge, ker niste upravičeni””

  1. Komentar gospe Anike na FB strani je tako prijazen, da ga kopiram še sem in se zanj prav lepo zahvaljujem:
    Res rada berem tvoje bloge, včasih koga prepoznam,tudi tokrat. Govoriš o čudovitemte človeku,to gospo poznam od otroških let, zmeraj je bila tako srcna,vse,kar ji je zivljenje nalagalo, je zmogla,ob tem pa še skrb za soljudi, ne samo tiste, ki jih je srečevala na poklicnem področju. Zmeraj je hitela z nasmehom na obrazu, tudi še danes. Kadarkoli jo srečam, še vedno hiti, tudi,če ji ponudim prevoz, se prijazno zahvali in hiti dalje. Ob njej človek res ne pomisli, da ni imela fakultetne izobrazbe, ker je zmeraj obvladala vse. Nanjo so se lahko vsi zanesli. Sicer pa tudi ti si bila taka. V službi, na ulici,. kjerkoli. Sem ti takoj zaupala, upoštevala vse, kar si mi povedala, še danes se natančmo spomnim vseh tvojih besed…Iz mnogih izkušenj v življenju si upam trditi, da je vse odvisno od človeka, v vsakem poklicu je to bistvo. Odgovornost, pripadnost, lojalnost, pa se vse da! Vsega se človek nauči, če se le hoče. Formalna izobrazba sama ni dovolj, tako ali tako se moramo učiti vse življenje. Vidim,da se rada spominjaš svojih delovnih let. Najbrž tvoja služba, vaše službe niso bile prisila zaradi preživetja, ampak ste v službo hodile delat s srcem. Poznam ta občutek, sama sem vse, kar sem delala, delala odgovorno. Ko bi le lahko te poglede prenesli na nove generacije, ker mmogi službe jemljejo kot najhujše breme.

  2. Še dva komentarja, ki jih kopiram sem, da se ne bosta izgubila na FB:
    Gabrijela:”Lepo napisano. Olga je res bila zlata oseba, prisluhila je, svetovala.❤ Vedno je bila pripravljena pomagati. Res je, ni vazna izobrazba,vazno je znanje, predvsem pa ,da je vkljucen razum.!!”

    Rosanda: “Lepo, da je pisanje namenjeno gospe Olgi, zenski z velikim srcem, z veliko mero empatije do ljudi, prijaznosti in vsega dobrega. Moj velik poklon in naj bo vzgled vsem nam, ki smo se delovno aktivni. Olgi pa vse dobro zelim ❤”

Dodaj odgovor