Nekoč

Med starimi fotografijami sem našla tole. Brat jo je posnel s svojim preprostim fotoaparatom in jo tudi sam izdelal. Meni je zelo pri srcu. Na njej je tudi dedi, ki je bil kar nekaj časa na obisku. Živel je v Dobu pri Pliberku.

V tistih povojnih časih ni bilo enostavno prehajati ćez mejo. Mama se je leta 1946 preselila iz Avstrije v Dravograd in potem pet let ni mogla iti na obisk k svojim, ki so bili v Avstriji. Ko je dobila pošto, da je njena mama hudo bolna, sta starša napela vse sile, da bi dobila potni list. Oče je sam osebno šel v Ljubljano, da je dobil potni list za njo. Leta 1952 je moja stara mama umrla.

Dedi je potem po enkrat letno prišel na obisk. Iz današnjega gledišča je nedoumljivo, da je bil dobrih dvajset kilometrov oddaljeni Pliberk tako zelo daleč. V pismih sta se mama in dedi dogovorila, kdaj bo prišel. Z vlakom se je peljal iz Pliberka preko Holmeca in Dravograda do Rabensteina na Avstrijski strani. Tam je potem izstopil in pešačil do mejnega prehoda Vič, kamor mu je mama poslala Lahovnika s taksijem, da ga je pripeljal k nam. Mama pa je potem pohitela na policijo oziroma milico, ker je motala prijaviti, koliko časa se bo pri nas zadrževal tuj državljan.

Tu bi se lahko kdo vprašal, zakaj ni izstopil v Dravogradu, če se je peljal skozi. Vlak je bil avstrijski tranzit. Na avstrijski strani niso imeli želežniške povezave med južno Koroško in Štajersko, zato je njihov vlak naredil ovinek po jugoslovanskem ozemlju. Na meji so vstopili cariniki in za zaklenjenimi vrati vagonov spremljali potnike do ponovnega prečkanja meje. Dedi nam je v Dravogradu samo pomahal skozi okno.

Ta fotografija je bila verjetno posneta leta 1958 ob spravljanju sena. Nikogar na sliki ni možno prepoznati, saj je fotografija stara in le mi, ki smo na njej vemo, kdo je kdo. Zanimiva je deklica skrajno levo. Nihče si ne bi mislil. da je ta preplašena deklica, ki ni marala fotografiranja in se je na vsaki fotografiji cmerila, postala čez precej let socialna delavka in bila petindvajset let direktorica CSD. Kljub temu, da se nisem marala fotografirati, imam ob spominih na tisti čas lepe občutke. Živeli smo skromno, a smo se imeli radi. Starša sta bila skrbna in sta se zavedala odgovornosti, ki jo zahteva družina.

Dodaj odgovor