Nepotrebne odločbe?

Spet ena tema, ki me vznemiri. Pogosto slišimo mnenja iz vrst učiteljstva, da je preveč odločb, da je preveč otrok s posebnimi potrebami. Stare učiteljice rade rečejo: kaj pa včasih, ko ni bilo odločb, pa so vsi naredili šolo.

Poznan mi je primer, ko je avtističnega dečka učila mamina učiteljica iz prvega razreda. Mama je tudi bila poseben otrok, sama se je naučila brati pri petih letih, v drugem razredu je med poukom pod klopjo brala romane. Nihče ni prepoznal njenih posebnosti, le ošteli so jo, ker ni sledila pouku. Ta mamina učiteljica nekako ni mogla sprejeti, da bi pri dečku šlo za motnjo in da naj bi izvajala prilagoditve po odločbi. Obrnila se je na mamo: “Marjanca, pa saj si ti tudi bila tiha in ti nič ni manjkalo v šoli, čeprav nisi imela prilagoditev.” Za starejše so spremembe res velike in verjamem, da jih težko sprejmejo.

Pogkejmo, kako se je v preteklosti obravnavalo vprašanje otrok s posebnimi potrebami, V oddaji po radiu (povezava je tu) so rekli. da je pred skoraj dvajsetimi leti kategorizacija prešla v usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. To ne drži. Res je izdajanje odločb otrokom s posebnimi potrebami prevzel zavod za šolstvo. Usmerjanje pa je nadomestilo prejšnje razvrščanje. Čeprav je zdaj vsaj v poimenovanju poudarek na usmerjanju, komisija najprej opredeli motnjo.P

Problematika oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju mi je poznana. Leta 1983 je začel veljati Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, Ur. l. SRS št. 41/83. Takrat sem se poglobila v stare spise in pravilnik o kategorizaciji. Zavodi za težko invalidne v Vipavi, Kamniku, Dornavi, so verjetno bili že prej. Posebne šole pa so začele z delom leta 1960. Pri občinskih socialnih službah so bile komisije, ki so otroke s težavami v šoli kategorizirale in odločile, ali gre otrok v posebno šolo.

V letu 1977 pa se je začel uporabljati  Pravilnik o razvrščanju in razvidu otrokmladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Učiteljice, ki so danes blizu upokojitve, ne vedo, da so nekoč tisti otroci z nižjimi sposobnostmi, ki so ostajali v redni šoli, šolanje končali v prvem ali drugem razredu.

Po pravilniku o razvrščanju smo lažje duševno prizadete otroke /danes bi ponoreli ob tem izrazu/ razvrstili po 3.a členu pravilnika in jih napotili v osnovno šolo s prilagojenim programom. Otroci z mejnimi sposobnostmi IQ 70 do 80 so lahko ostali v redni šoli, če niso bili moteči. V postopek razvrščanja smo dobili otroke na poslagi prijave šole.

V mali šoli je psiholog testiral vse šolske novince in tiste s slabšim rezultatom so predlagali v razvrščanje. Zato razumem, da se stari učitelji čudijo, da dobijo otroci odločbe, ko so sredi osnovne šole. Danes splošnega testiranja otrok pred vstopom v šolo ni več. Približno 3% populacije je imelo motnje v duševnem razvoju. Z leti pa je število lažje duševno prizadetih začelo upadati. Psiholog v komisiji je ugotavljal vse več mejnih sposobnoszi in MCD.

Takrat so z minimalno cerebralno disfunkcijo poimenovali razne specifične učne težave, motnje pozornosti, hiperaktivnost. Verjetno je tudi Aspergerjev sindrom spadal v MCD. Marsikateri otrok z motnjo avtističnrga spektra ali s specifičnimi učnimi težavami je pristal v “posebni šoli” med otroki z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi. Osnovna šola s prilagojenim predmetnikom in programom ni bila ravno ustrezna za te otroke in zato je prišlo do bistvenih sprememb z zakonom leta 2000.

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami leta 2000 je prinesel vrsto lepih, prijaznih poimenovanj. Otroci niso več prizadeti, pač pa imajo posebne potrebe. Ta zakon prinese tudi vključitev otrok s posebnimi potrebami v redni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. To pa je problem za starejše učiteljice, saj se prej s takimi otroki niso srečale, ker so se navadno že pred prvim razredom ali najkasneje v drugem razredu prešolali.

Starši, s katerimi sem delala, navadno niso bili navdušeni nad odločbo. Poskušala sem jim razložiti, da otroka ne determinira odločba, pač pa njegova motnja. Tako pa lahko rečem tudi vsem, ki se pritožujejo nad odločbami. Te odločbe se ne izdajajo za šalo, zagotovo je motnja prisotna. Brez prilagoditev bi pač bil otrok neuspešen.

Res bi se dalo še kaj povedati na temo ustreznosti prilagoditev in o dejstvu, da se DSP izvaja tako, da otrok odhaja od pouka in s tem zamudi določeno število ur določenega predmeta. Vsekakor je zakon iz leta 2000 prinesel veliko novosti, ki so jih zahtevale drugačne potrebe, drugačne motnje.

Foto: PIxabay

Dodaj odgovor