Osamitev – vzgoja ali dresura

V ameriških in kanadskih šolah je priljubljen vzgojni prijem uporaba sobe za osamitev. Kar znotraj učilnice je sobica kot nekakšna omara, kamor pošljejo otroka na razmišljanje, če je poreden. Tu je povezava na članek s fotografijo sobe za osamitev.

Pred petdesetimi leti učitelji niso potrebovali sobic za osamitev – porednega učenca so poslali v kot, kjer je moral klečati ali pa stati obrnjen v steno in z rokami na hrbtu. Pred malo manj kot sto leti v času osnovne šole moje mame pa so imeli “oslovsko klop” – posebno klop, kjer je sedel učenec, kadar je bil poreden.

Tu gre za kaznovanje, discipliniranje brez razmisleka, zakaj je prišlo do neželenega vedenja. Posebej žalostno in škodljivo pa je, da takšne metode priporočajo strokovnjaki za obvladovanje otrok z motnjami avtističnega spektra. Gospa Suzana mi je opisala svojo izkušnjo:

Pri devetletnem sinu Klemnu so se začele kazati avtistične poteze. V šoli je bil tih in plah, težave je imel z branjem in pisanjem. Rad je razvrščal družinske člane, po kakšnem vrstnem redu smejo vstopiti v stanovanje. Če ga niso ubogali, se je razjezil in metal stvari. Pogosto se je upiral pisati domače naloge, čeprav so doma ocenjevali, da je bister deček. Šolska pedagoginja je postavila domnevo, da je Klemen avtist. Starša sta poiskala ugledno institucijo specializirano za avtizem, katere strokovnjaki so se izpopolnjevali v Ameriki. Starša in Klemen so bili sprejeti brez čakanja. Na prvem ali drugem srečanju so dobili konkretne napotke, kako naj uredijo sobo za osamitev, kamor bodo zaprli Klemna, ko se bo razjezil. V sobi, kjer se ne more poškodovati, lahko razgraja, dokler da ga mine jeza. Če pa ne morejo urediti sobe, naj ga držijo – vendar ne, če mu je to prijetno. Starši takrat niso razmišljali, ali se spraševali, zakaj se Klemen razjezi. Upoštevali so napotek, vendar se je situacija poslabševala. Otrok se jima je oddaljil, vedno bolj se upiral in izvajal vedno več ponavljajočih vedenj vse do neskončnega umivanja rok.

Domnevam, da strokovnjak, ki svetuje osamitev avtista kot vzgojni ukrep, ne razume avtizma in senzorne preobčutljivosti ter možnih pridruženih motenj. Zagotovo ne razume vzrokov za avtistovo vedenje. Z osamitvijo ali držanjem bi morda lahko kaznoval, discipliniral nevrotipskega otroka. Avtistu pa s tem ukrepom samo doda stimulans, ki spodbudi neustrezno vedenje. Avtist se ne razjezi zato, ker je razvajen, ali ker bi hotel nekaj izsiliti od staršev, ali ker bi hotel nagajati staršem. Njegovi strahovi, neka notranja prisila ga žene v to, da mora biti vse urejeno in po nekem njegovem redu. Zelo težko je odkriti senzorno preobčutljivost (še posebej, če sploh ne veš, da takšna posebnost lahko obstaja). Otrok ne ve, da drugi ne zaznavajo tako kot on. Senzorna preobčutljivost povzroči, da je otrok vznemirjen. Mehanizmi samopomiritve, ki jih razvije, lahko delujejo kot neprimerno vedenje. Tu soba za izolacijo kot sredstvo discipliniranja ni umestna, pa tudi držanje ne. Otrok potrebuje razumevanje, pogovor, skupno preživljanje časa.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor