Nič več gostiln

Koroške novice so na FB napisale “BRAVO Korošci.👏 Med najboljšimi 🏆 slovenskimi gostilnami in restavracijami najdemo tudi Gostišče DELALUT, Restavracija Korošica, Gostilna Lečnik  in Gostilna Murko.” Več ali manj teh gostiln ne poznam. Tistih gostiln, kamor smo zahajali mladi, pa že dolgo ni več.

Opisala sem že, kako sem zaman iskala restavracijo Nippon. Če ne bi bila ves čas na Koroškem, bi tudi tu iskala gostilne moje mladosti. Rimskega vrelca že dolgo ni več in ostali so le spomini. Se spomnite Kavarne na Čečovju na Ravnah. Natakar je bil simpatični, prijazni mladenič, ki je danes uspešen lastnik gostišča Delalut. Tja smo hodili na zagrebške kremšnite. Pa maturantski ples in pred njim plesne vaje smo imeli v Kavarni. Včasih – kakšno soboto me je brat vzel s sabo, ko je družba šla na ples. Danes so tam neke trgovine, Po pouku smo hodili k Cvitaniču. Razred se je vključil v akcijo zbiranja zamaškov od Ore in potem smo vsi pili Oro.

V Dravogradu pa smo hodili h Kajzerju. Tam v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bila gostilna prenovljena. Prijetno je bilo posedeti ob soku s smetano. A še veste, kaj so bile takrat popularne pijače. Favorit je bil gosti jagodni sok s stepeno smetano, alkoholne pijače pa so bile priljubljene vinjak s tonikom in limono in “džintonik”, pa vermut in amaro. Kava pa je obvezno bila turška. Koliko desetletij je Kajzer žalostno propadajoč? Vedno mi je tesno pri srcu, ko grem mimo “mrličev” v trgu: Kajzer, Ojstrica, Apolon, zgleda, da se jim bo pridružila še cvetličarna.

Ne vem, ali je v času moje gimnazije že bil disko na Meži. Ko sem se vrnila po študiju domov in se zaposlila, so me opozorili, da se tam zbira mladina in se opija, morda pa še kaj hujšega. Seveda sem si morala to ogledati. Vsak petek in soboto smo se dobili v disku in če je kdo imel prevoz, smo se odpeljali tja, kjer je bila “gavda”. Današnja mladina se nadvse zabava, ko jim pripovedujem o diskotekah pred dobrimi štiridesetimi leti. V Ljubljani smo hodili v Stopoteko. Mislim, da se je lokal zaprl ob eni uri ponoči. Disko v Dravogradu na Meži pa se je zaprl ob desetih zvečer.

Od vseh gostiln moje mladosti je ostal edini in še vedno legendaren vrt Pri Wolfu. Tam smo poleti sedeli in gledali mimoidoče. Ja, vse se spreminja, tudi gostilne.

Foto: Facebook Wolf . sposodila sem si fotografijo Wolfovega vrta z njihove FB strani in naj bo povabilo tistim, ki tega lokala ne poznajo, da pridejo posedet in poklepetat ob kavi ali pijači.

1 misel o “Nič več gostiln”

  1. Pingback: Mesto duhov – Za boljše življenje

Dodaj odgovor