Niso pristali na Luni

Petdeset let je minilo od takrat, ko smo bili prilepljeni pred televizorjem – sedaj pa poslušam in berem, da naj bi bilo to laž. Tako kot Zemlja ni okrogla, pač pa ravna plošča.

Kakorkoli, jaz verjamem, da je Armstrong prvi človek, ki je stopil na Luno. Vlado Ribarič z astronomskega observatorija je komentiral. Čez par dni smo spet gledali, kako so te tri astronavte rešili iz morja in iz vesoljske kapsule. Po pristtanku so jih odpeljali v karanteno. Vse je bilo skrivnostno, kot je skrivnostno vesolje.

Ne nameravam polemizirati o tem, ali je človek pristal na Luni ali ne, tako kot ne bom razglabljala, ali je Zemlja okrogla ali ravna. Sprašujem se, zakaj se sploh porodijo take ideje. Zakaj ljudje tako radi širijo dvome in negotovost. Morda iz dolgočasja, se zabavajo. Morda delujejo tu isti mehanizmi kot pri klevetanju. Izmislijo si sočne in nespodobne zgodbice o nekomu zato, da so sami popularni, ker vedo več kot drugi.

Takšne ideje so prisotne med mlajšimi. Nimam odgovora, ali je to zato, ker je šolski sistem naučil mlade uporabljati glavo in kritično ter z nezaupanjem gledati na vse znano, ali pa jih v šoli niti takšnih dejstev, kot je oblika Zemlje, niso naučili. V človeški naravi je, da tisto, česar ne razumemo, zanikamo, uničimo.

Težko je razumeti, zakaj ne pošiljajo več ljudi na Luno. Če vemo, da je tehnologija izredno napredovala, vemo, da lahko s tehničnimi pripomočki opravijo več, kot bi neposredno človek.

S prijetnimi občutki se spominjam tistih ur pred TV sprejemnikom, ko smo spremljali odpravo Apolla in verjamem, da je resnično, kar sem videla. Nasploh pa je bilo poletje 1969 zame prav posebno, saj je pomenilo konec otroštva, končala sem osmi razred in se vpisala na gimnazijo. In človek je stopil na Luno.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor