Niso samo mladi prilepljeni na elektroniko

Vsi smo prepričani, da so otroci in mladina preveč izpostavljeni sodobnim napravam za zabavo, da so zasvojeni z internetom, elektronskimi igrami, da z vrstniki komunicirajo le preko telefonov… Tokrat pa sem prvič zasledila pritožbo sina, sicer je odrasel avtist, ki se pritožuje nad materjo in njeno elektroniko.

Avtistični moški iz Texasa, ki živi z materjo, je na družabnem omrežju zapisal: “Resnično si želim, da bi bila moja mama bolj “prisotna”, namesto da je prilepljena na svoj mobilni telefon in televizijo. Zdi se mi edini način, da se z njo pogovorim, ko potrebujem nekaj, da ji pošljem sporočilo, namesto da bi govoril osebno. Slabo mi je od tekmovanja s tehniko v tej hiši! Včasih si želim, da bi ji nekaj dni odvzel mobilni telefon in televizijo, a potem bo le našla nekaj drugega, s čimer bo vse zaprla. Preden je imela pametni telefon, je bila prilepljena na prenosni računalnik in televizor. Včasih si želim, da bi bili mobilni telefoni samo telefoni in ne mikroračunalniki v žepu in torbici.”

Verjamem, da so ljudje vseh starosti, ki jim je vsakodnevno življenje pretežko in bežijo proč od svoje realnosti. Pred leti sem srečala mater treh majhnih otrok, ki je od svojega nezadovoljstva z življenjem bežala tako, da je prav obsedeno brala takrat aktualne doktor-romane. Ko ji je zmanjkalo branja, pa je reševala križanke.

Spet v nekem drugem primeru, ko ženska ni zmogla obvladovati obveznosti skrbi za majhne otroke, je svoje občutke nemoči utapljala v alkoholu.

V zadnjih letih pa je novo sredstvo pobega iz realnosti internet s skoraj neomejenimi možnostmi – od igranja najrazličnejših iger do branja sestavkov, poslušanja in gledanja raznih posnetkov in vse do vzpostavljanja stikov s tujimi ljudmi in klepeta z njimi. Internet prenese prikazovanje lažne realnosti in se posameznik lahko prestavi v povsem izmišljeno zgodbo.

Ni kriva elektronika, pač pa stresno življenje, bremena, katerih ne zmoremo.

Kje je rešitev? Prav gotovo ne v tem, da se elektronske naprave odvzame. Mati avtističnega moškega nima lahkega življenja. V gornjem primeru že trideset let skrbi za invalidnega sina. Tudi marsikateri materi in še posebej, če je nezaposlena gospodinja, ni lahko. Beg od realnosti ni rešitev. Te ženske bi potrebovale pomoč, podporo. Najprej je potrebno razumevanje in podpora s strani partnerja, moža, nadalje pa potrebuje tudi čas in prostor za sebe – ali gre za kakšno interesno aktivnost ali pa vključitev v skupino za samopomoč. Srečni ljudje in tisti, ki so zadovoljni s svojim življenjem, ne postanejo zasvojeni.

Povsem druga zgodba pa je hitenje, naglica, katero omogoča elektronska naprava. Nisem mogla verjeti, ko sem prvič slišala za prometno nesrečo zaradi “tekstanja” . Tu ne gre za zasvojenost, pač pa se ljudem zdi, da nimajo časa, da bi se ustavili in precenjujejo svoje zmožnosti. Ta vidik modernih telefonov je po mojem mnenju veliko nevarnejši od zasvojenosti.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor