O nasilju v mačjem svetu

Mucki so poosebljena nežnost, ljubkost in mehkoba. Druga plat teh ljubljenčkov je zver v njih.  Lovijo in prinašajo pred vrata vse, kar jim uspe ujeti.  Vsak mucek in muca ima svoj značaj. Če jih je v družini več, imajo izoblikovano hierarhijo. Vtis je, da močnejše mačje osebnosti strahujejo šibkejše že zato, da ne bi pozabili kdo je kdo.  

Imamo dva  prikupna sivo-bela mačkona, ki sta naša od samega začetka. Drobna črna mucka ju je na prvi jesenski dan pred sedmimi leti skotila v naši shrambi.  Oba mačkona imata prijeten značaj in kadar sta nadzirana, ubogata.   Sivček je starejši, njegov bratec Hokuto pa je kakšne četrt ure mlajši. Odkar sta se poslovila od svoje mačje moškosti, se kar dobro razumeta, raze ko je čas za hrano. Sivček je silno dober jedec in če se mu zazdi, da bo Hokuto dobil obrok prej ali več, ga udari s šapo po hrbtu. Pred nedavnim je Hokuto spet dobil udarec tako močan, da je nastala ranica in se je razvil absces.  Ubogega Hokuta smo odpeljali na VP, kjer so specializirani za male živali. Rano so odkrbeli, dali antibiotik in mu nadeli ovratnik. Nesrečni Hokuto je “lučka”, ki se zaletava v predmete. Rad bi šel ven, sobno stranišče mu ni všeč. Sivček si sam ne zna odpreti vrat, Hokuto pa si sam odpira, Zato moramo res paziti, da nam ne pobegne “ta lučka” ven. Sivček samo zamijavka, že odpremo vrata. 

Če pogledamo z vidika obravnave nasilja – uboga žrtev ima nerodni ovratnik, ne spustimo ga ven, storilec pa samo zamijavka in že je na svobodi. Tudi v mačjem svetu ni pravice. Je pa žrtev na boljšem, ker sme zdaj biti v moji sobi.   

Dodaj odgovor