Obletnica

Sošolke so pripravile srečanje ob 50. obletnici zaključka osnovne šole. Zaradi družinskih obveznosti ne bom šla na druženje. Bilo bi zanimivo srečati se po toliko letih. Z nekaterimi sem se srečevala, večine pa nisem videla vse od valete dalje.

Spomnim se valete. Popoldne smo šli v šolo, lepo napravljeni, z novo obleko in novo frizuro. Srečni, da se je zaključilo obdobje otroštva, smo vstopali v svet mladostništva in odraslosti. Valeto smo imeli brez staršev. V matični učilnici smo imeli gramofon in smo plesali na glasbo s plošč. Ne spomnim se, ali smo imeli tudi kakšne prigrizke, meni je bila pomembna glasba in druženje.

Nasploh pa na osnovno šolo nimam posebej dobrih spominov. V prvem razredu sem šla na avdicijo za šolski pevski zbor. Ko sem na polno zakrolila “Prelepa si Dravska dolina”, je učiteljica rekla, da bom pela kar v razredu. Nisem je razumela, kaj je mislila s tem. Bila sem tako plaha, da nisem spraševala in se dodatno sramotila. Na srečo pa tudi na pevske vaje nisem šla. V 1.b razredu nas je bilo 45 otrok. Imeli smo mlado učiteljico. Imela sem jo rada in sem jo pogrešala, ko sem šla v drugega. Tam pa je bila silno stara učiteljica. Danes se sprašujem, koliko let je imela, da se mi je zdela tako stara. Učenka Jana jo je spremljala v šolo in domov, ker se je bala, da bo padla. V razredu je imela palico ali pa je morda bil meter, s katerim je tolkla po katedru, da me je bilo kar strah.

Nasploh sem bila tiha in neopazna. V četrtem razredu sem doživela več uspeha, saj mi je učiteljica določila, kateremu sošolcu naj pomagam pri učenju. Celo nastopala sem v neki igri, ki jo je pripravila z učenci. Bila je manjša vloga, a zame veliko priznanje – z Anko sva držali in zibali eno opeko in prepevali pesmico o gradnji doma.

V šestem razredu smo dobili kar nekaj repetentov. Veliki fantje so sedeli v zadnjih klopeh in skrbeli za smeh.

V spominu sta mi ostala dva manj prijetna dogodka. Mislim, da je bilo v šestem razredu. Za mano je sedel Peter in pri fiziki nečesa ni razumel. Jaz sem mu prijazno začela razlagati kar med uro obrnjena nazaj k njemu. Povsem nepričakovano me je doletel udarec s knjigo po glavi – tako me je učiteljica Kotnikova opozorila, naj poslušam. To je bil edini udarec, ki sem ga dobila od učiteljice. Nekateri so jih dobivali kar pogosto. Tudi niso vsi učitelji enako tepli.

Drugi pripetljaj, ki me je zelo prizadel, se je zgodil pri angleščini. Učiteljica je vprašala, kako je po angleško kopalnica. Nihče se ni oglasil, nihče dvignil roke. Pa sem se jaz vsa plaha ojunačila in dvignila roko ter odgovorila “washroom”. Učiteljica me je posmehljivo zavrnila, da nimam prav. Mojim sošolcem, nekaj fantov je bilo, je bilo to dovolj, da so me začeli zafrkavati. Do konca osnovne šole oziroma, dokler so bili sošolci, so me klicali Vošrum. Ob tem sem bila res prizadeta.

Nekaj sošolcev je bilo prijetnih in sem se z njimi dobro razumela. Tudi s sošolkami nikoli nisem imela konfliktov.

Na osnovno šolo nasploh pa imam več slabih spominov, kot lepih. Ne bi hotela biti še enkrat otrok.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor