Posebna šola (OŠ PP NIS) – da ali ne

Program osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom – da ali ne za otroka z Aspergerjevim sindromom. Za razmislek.

Neka mama je napisala:

“Moje dekle zdaj že skoraj dva meseca obiskuje OŠ s prilagojenim programom, ali nižjim izobrazbenim standardom, kaj pa jaz vem, kako se temu prav reče, paradižnik ali paradajz.
Priznam, da je bil na začetku v grlu velik cmok. Inteligentna je bolj kot ne povprečno, saj veste, vsak otrok ima močne in šibke točke, in tako je tudi pri njej. Če bi potegnili črto, pa je čisto navado dekle. A kaj, ko vse, kar jo dela posebno (avtizem, sicer visokofunkcionalni, dispraksija, disleksija, ADHD…), pusti svoj pečat in izvedba njej nikakor ne gre. Tako zelo, da smo jo sredi leta v tretjem razredu prešolali. Sedaj je “skočila” kar v četrtega 

Cmoka ni več. Punca sveti in cveti. Srečna je. Tudi jaz sem. Veste kaj? Prav nič se ne ubadam z njeno šolo. Sama dela naloge. Sama se uči.Najlepše od vsega pa je, da vedno znova “padam dol”, kaj vse počnejo v šoli. Trenutno, recimo, cel teden spijo tam (imajo par sob) in popoldneve porabijo za ustvarjanje iger na prostem. Z barvami za beton rišejo igre po tleh, iz plastenk bodo naredili figure za Človek ne jezi se… Vsak teden se pri njih dogaja kaj, kar ni “klasičen pouk”. Ja, lahko rečete, da si oni pač to lahko privoščijo. A verjamem, da če bi le malo spremenili sistem (sistem pa smo mi vsi!, učenci, učitelji, starši, politika…), bi se tudi “navadne šole” dalo vsaj malo sprostiti.”

Če bi Mihčeva starša poznala izkušnjo te mame prej, njun Mihec verjetno ne bi postal Miha- avtist, ampak bi bil vesel in uspešen otrok osnovne šole z nižjim izobrazbenim standardom in mu med drugim ne bi bilo potrebno vedeti, kdo so Maori, niti naši evroposlanci, ki se itak vsakih pet let menjajo, pa še vrste drugih podatkov in učenosti.

Mihec je že eno leto imel odločbo z nalepko “motnja avtističnega spektra”, ko je dobil novo učiteljico, ki se je zelo trudila, da bi ga v petem razredu naučila pisati, saj je v četrtem po prejeti odločbi, da je moten in potrebuje prilagoditve, njegova pisava postala samo vijugasta črta. Kot rečeno, se je nova učiteljica trudila, celo sama mu je kakšno snov zapisala v zvezek. Sedet ga je dala med dve deklici, klepetavi, da ga bosta razživeli. Po treh mesecih ni bilo pri dečku vidnega napredka, le konflikt razredničarke z mamo. Nekega jutra so mamo poklicali, naj takoj pride v šolo. Na tem hitrem sestanku so predlagali, da se dečka prepiše v OŠ z nižjim izobrazbenim standardom. Z ravnateljico je že dogovorjeno, starša si naj ogledata šolo in naslednji teden lahko otrok nadaljuje na ustreznejši šoli. Starša na to nista pristala, saj sta vedela, kar je kasneje pokazal tudi psihološki test, da ima otrok visoke intelektualne sposobnosti.

Ko danes gledajo nazaj, so prišli do zaključka, da je fant v vsakem primeru intelektualno nad vrstniki – tako v redni šoli kot bi bil v oni s posebnim programom, samo da je posebni program bolj prijazen pa tudi otroci z nižjimi sposobnostmi znajo biti prijaznejši kot povprečni.

Morda bi imel manj tikov, manj stimminga, morda mu ne bi bilo potrebno, da si petkrat zapovrstjo umije roke in si jih obriše s petimi svežimi brisačami…Formalne in potencialne možnosti poklicnega šolanja pa bi po končani devetletki imel enake, kot jih ima zdaj s končanimi sedmimi razredi.

Saj niso mogli vedeti. En rek mi je prišel na misel: Ko bi bil vedež, ne bi bil revež. Z dobrimi nameni je tlakovana pot v pekel. Ta Miha je bil deležen preveč dobrih namenov.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor