“Otroci niso preobremenjeni, samo utrujeni so”

Kdor ima v družini šolarja, se bo ob raziskavi o stresu in obremenjenosti osnovnošolcev vprašal, kakšni strokovnjaki so delali to študijo.

Dr. Tanja Rupnik Vec in dr. Branko Slivar, sta avtorja raziskave “Doživljanje in znaki stresa pri učenkah in učencih v 6. in 8. razredu osnovne šole“, ki so jo predstavili javnosti na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport. Rezultati so zanimivi in pričakovani z ozirom na namen.

Iz predstavljenega lahko razberemo, da gre za subjektivno oceno otrok o izpostavljenosti stresu in doživljanju stresa. Rezultati so popolnoma logični: “Učenci, ki doživljajo močnejši stres, ocenjujejo, da so pogosteje izpostavljeni stresorjem pouka, stresorjem, povezanim z odnosi z učitelji, ter stresorjem, povezanim z odnosi s sošolci ter imajo določene naravnanosti  glede načina učenja (sprotno učenje in učenje z razmišljanjem). Prav tako se skupini učencev razlikujeta v oceni pogostosti doživljanja znakov stresa: učenci, ki doživljajo močnejše občutke stresa, poročajo o večji pogostosti doživljanja znakov stresa v primerjavi z učenci, ki doživljajo minimalen stres.” Kot da se norčujejo s takimi ugotovitvami. Najbrž vsakdo ve, da je temu tako in za to ne potrebuje znanstvenega naziva niti znanstvene raziskave. Nadalje navajajo: “Učenci, ki doživljajo močan stres, se od učencev, ki doživljajo šibek stres, razlikujejo tudi po tem, da imajo glede izobrazbe nižje cilje, obenem pa zaznavajo nižja pričakovanja glede dosežene izobrazbe s strani staršev. Med skupinama obstajajo tudi razlike v povprečnih ocenah pri treh predmetih, namreč, pri matematiki, pri slovenščini in pri tujem jeziku, v smeri višjih ocen učencev, ki doživljajo nižjo stopnjo stresa.”  Razumljivo, da doživljajo več stresa tisti otroci, ki jim “šola ne gre”, ki imajo nižje sposobnosti, oziroma imajo nižje ocene in skladno z ocenami imajo starši nižja pričakovanja. Iz šolskih vrst se večkrat da slišati, da so otroci v stresu zaradi previsokih ambicij staršev – tega ta raziskava očitno ni potrdila.

Ugotavljajo, da otroci niso preobremenjeni, čeprav so v poročilu zapisali: ” Učenke in učenci v vzorcu različnih znakov stresa v povprečju ne doživljajo prav pogosto, izjema so utrujenost, nezmožnost koncentracije in občutki napetosti, ki jih dve tretjini učencev doživlja precej ali zelo pogosto. Starejši učenci pogosteje doživljajo znake stresa od mlajših, med dečki in deklicami pa obstaja razlika v vrsti znakov stresa (graf 4 in graf 5). Medtem, ko se dečki odzivajo predvsem z nekaterimi negativnimi vedenjskimi znaki stresa, se deklice pogosteje odzivajo s fiziološkimi in psihološkimi znaki stresa (počutim se negotovo, ne morem se sprostiti, nimam apetita itd.) ”

Kar dve tretjini otrok je pogosto utrujenih, se ne morejo zbrati, so napeti in to pomeni, da niso preobremenjeni!

Če v 6. in 8 razredu porabijo samo do pol ure za domače naloge, potem sploh ni potrebno, da jim dajejo naloge. Temu podatku ne verjamem. 30 minut za posamezen predmet, predmetov je pa dnevno pet do šest.

Zanimiva je tudi ugotovitev: “učenci z močnejšim doživljanjem stresa poročajo o večji porabi časa za učenje, za domače naloge, za interesne dejavnosti ter za uporabo računalnika ali mobilne naprave, v primerjavi z učenci, ki doživljajo šibkejši stres. “.   Sprašujem se, kako preživljajo popoldneve otroci, ki doživljajo šibkejši stres – morda delajo na kmetiji, v delavnici staršev, berejo, se družijo z vrstniki… saj so bolj pod stresom tisti, ki se več učijo, imajo interesne dejavnosti in uporabljajo elektroniko.

Znanstveniki, raziskovalci vedo, kako delati raziskave in tudi vedo, kako priti do želenih rezultatov. Tu so anketirali v 269 šolah preko 8000 otrok starih 11 in 13 let. Otroci so odgovarjali na vprašanja. Če vemo ta podatek, da je bilo anketno vprašanje, koliko časa porabiš za domače naloge in da so morda lahko sošolci videli odgovore sošolcev, potem je razumljivo, da je to nerealno. Le kdo prizna vrstnikom, da se je učil ali, da je ves popoldan pisal domače naloge. Verjetno bi raziskava pokazala realnejšo sliko, če bi vzeli manjši reprezentativen vzorec in tistega temeljiteje obdelali – z merjenjem časa posamezne popoldanske sktivnosti, z anketiranjem staršev glede izražanja stresa. Nič ni rečenega o obremenjenosti staršev s šolo. Rekli boste, da morajo biti 11-letniki že samostojni. So ali pa niso. Škoda denarja in časa za tako raziskavo.

Foto: Pixabay

Vir: Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Zapisala: Roza Samorog

Dodaj odgovor