Pica za kosilo

Bilo je konec leta 1973, ko sem že par mesecev bivala v Ljubljani. Nekega večera me je starejši študent povabil na večerjo v gostilno Pri lipi. Naročil je modno italijansko specialiteto pico. Nikoli je še nisem videla niti poskusila. Ko je natakar postregel, je sicer zgledalo zanimivo, vendar ko sem poskusila, je bila precej neužitna. Pojedla sem rob – zgolj testo brez obloge. Ker so takrat vsi jedli pice, sem tudi jaz še poskušala in se kmalu navadila na okus. Postala mi je zelo všeč.

Z družbo smo kdaj šli v Kora bar na Bavarskem dvoru, sama pa sem najraje šla v picerijo in slaščičarno Konditor na Čopovi. Takrat je bil to povsem nov lokal. V drugi etaži je bila slaščičarna s fotelji, v prvi etaži pa picerija. Ta lokal mi je bil še posebej všeč, ker ni bilo običajnih miz, pač pa je bil šank v obliki dvojnega U in so gostje sedeli v vrsti ob šanku. Nasploh sem bila bolj samotarska in sem navadno sama hodila jest, vendar sem se nelagodno počutila sama za mizo s štirimi stoli. V Konditorju pa tega ni bilo in ni bilo očitno, da sem sama. V Konditorju sem tudi rada opazovala kuharja, ki je umetelno z metanjem v zrak raztegnil in oblikoval pice ter jih oblagal kar pred gosti.

Zdaj pripravljam pico sama – če je potrebno pripraviti na hitro, imam v zmrzovalniku kakšno Hoferjevo Margarito, ki jo dodatno posujem s sirom in dodam gobice. Danes pa bom pripravila s testom, ki ga bom naredila sama. Priprava pice je lahko prav zabavna, ko otroci sodelujejo in sami ustvarjajo nove kombinacije. Poleg pice bom pripravila solato – motovilec z jajci in bo kosilo kompletno. Pica je lahko kvalitetna hrana, odvisno je od tega, kaj in koliko dodamo na njo.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor