Plača, pokojnina ali socialna pomoč

Denarna socialna pomoč je najbolj zaželen prejemek, se da razbrati iz članka, ki se širi po spletu. Socialna pomoč se je v zadnjih desetletjih precej spreminjala. Pred sistemom socialne varnosti je skupnost imela svoja pravila tudi na verski podlagi, da so poskrbeli za reveže. Razni pijančki so dobili zavetje pri kmetih, kjer so delali za streho nad glavo in hrano. Danes kmetje ne sprejmejo “problematičnih delavcev”, ker jih veže zakonodaja, nevarnost nesreč, odgovornost… Ampak to je druga tema. Rada bi povedala nekaj o socialnih pomočeh.

Ko sem žačela delati pred 45 leti, so govorili o občinskih podporah, uradno pa je bila družbena denarna pomoč kot edini vir preživljanja ali pa kot dopolnilni vir preživljanja. Kriteriji so bili zelo strogi in krajevna skupnost je podala mnenje za vsakega prosilca. V občini z 8.000 prebivalci je bilo približno 50 ljudi upravičenih do socialne pomoči.

Potem se je spremenil sistem, s koncem socializma je prišla demokracija s kapitalističnim gospodarstvom in zakonitostmi, ki so povzročile delo brez plače in stečaje. Znašla sem se v neznani situaciji, ko so prišli prvi občani z vlogami za denarno socialno pomoč, ker ni bilo plače. Bila sem zmedena, nisem vedela, kaj naj. Poklicala sem na ministrstvo, pristojno za socialo in dobila pojasnilo, da je ljudem, ki ne dobijo plače, potrebno odobriti denarne socialne pomoči. Torej je namesto lastnika podjetja, ki ni izplačal plač, denar za preživetje dala država. Razumljivo, da ljudje potrebujejo denar, vendar se kapitalist ne bi smel okoriščati na tak način.

Kasneje je bilo neko obdobje, ko so vsi mladi, ki so končali šolanje in čakali na prvo zaposlitev, bili upravičeni do DSP. To obdobje se je končalo z novim predpisom, ki je določal, da je potrebno denarne pomoči vrniti – če ne prej pa takrat, ko bo prišlo do dedovanja po prejemniku DSP.

Biti trajno na denarni socialni pomoči, pomeni biti trajno na robu družbe. Kakšna je razlika med “socialnimi podpiranci”, delavci in “penzjonisti”?. Razlika je, velika razlika. Prejemnik socialne pomoči je na robu družbe. Vsakih par mesecev mora na CSD razlagati, zakaj potrebuje denar in zakaj se ne more zaposliti. Svetovalki na uradu za delo mora prav tako utemeljevati, zakaj ne more iti v tečaj za varilca ali za voznika avtobusa. Ne more najeti kredita. Ljudje v soseski ga grdo gledajo, ker je doma. V družini prihaja do prepirov, ker ni denarja. Oba brezposelna zakonca si začneta iti na živce, ker sta ves dan skupaj. Drug drugemu očitata lenobo…

Če si zaposlen, imaš določeno socialno mrežo. Dnevno imaš stike z določenim krogom ljudi. Identificiraš se s poklicem in si spoštovan. Ljudje te poznajo kot prijazno prodajalko, kot vzgojiteljico, kot delavca v določeni firmi. Imaš poklicni status in redno plačo. Lahko si kupiš npr. nov avto. Lahko najameš ali kupiš stanovanje. Vsi stanodajalci hočejo zagotovilo, da imaš redno plačo. Socialna pomoč ni redni prihodeh, saj je prejemnik lahko brisan iz seznama iskalcev zaposlitve, kar pomeni da za najmanj za pol leta izgubi pomoč.

Naj pogledam še upokojence: Veliko bolje je biti zaposlen. Imaš svoj poklicni status, krog ljudi, ki jih srečuješ pri delu. Vsak mesec dobiš plačo, regres za dopust, povrnitev potnih stroškov, malico, pa še kakšna dnevnica prileti. Živiš polno in aktivno. Ko se upokojiš, se ti prejemki prepolovijo. Star si. V družbi vlada miselnost, da smo stari zajedalci družbe, pozabljajo na medgeneracijsko solidarnost. Objavljajo podatke, koliko žensk že ne vem kako dolgo “uživa” pokojnino. Objavljajo podatke o težavah v zdravstvu, ker se življenjska doba daljša. Meni ni lepo biti upokojenka in upam, da ne bom delala stroškov zdravstvu in tudi ne predolgo pokojninski blagajni.

Naj se vrnem nazaj k socialnim pomočem. Današnje plače so tako nizke, da je veliko ljudi upravičenih do socialne pomoči ob plači. Tu vidim problem. Proračunski denar v obliki pomoči delavcem podpira delodajalce, da lahko vztrajajo pri sramotno nizkih plačah. Ne bodimo nevoščljivi tistim, ki zaradi svojih osebnostnih lastnosti ne morejo obdržati zaposlitve in tistim, ki niso iz kakršnega koli razloga sposobni za delo.

Tudi ne bodimo nevoščljivi tistim morebitnim posameznikom, ki v svoji kratkovidnosti mislijo, da je bolje, da so dama na “socijalki” in morda še zaslužijo kaj na črno. Ko bodo otroci odrasli, jih bodo morali preživljati otroci ali pa se zakonodaja spremeni, potem bodo svoj konec dočakali sestradani pod mostom.

Prav pretresljiv je rezultat ankete na portalu Cekin.si:

“Bi dali v službi odpoved, če bi s socialnimi transferji in subvencijami prejeli približno enak mesečni znesek? Tu so rezultati: da 1477,   ne 589,      ne vem, me ne zanima 91”

Ljudje se očitno ne zavedajo, da če si dolgotrajno brez zaposlitve, to ni kot dopust, pač pa padec na rob družbe, ali pa v svojih službah hudo trpijo, ali pa so odgovorili na hitro brez premisleka..

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor