Ganljiva zgodba o ljubezni do groba

“Težko je najti ljubezensko zgodbo tako neverjetno kot je zgodba Toma in Delme Ledbetter. V mesecu maju 2017 se je par  držal za roke, ko sta umrla v hospicu.” O tem so poroćali na Wide Open Country  Poročila sta se po komaj treh tednih poznanstva in skupaj preživela 62 let. Ko je žena hudo zbolela, je šla v dom, prav tako se je zdravje poslabšalo tudi možu. pa je šel za njo. Ko je žena umrla, je uro in pol kasneje umrl še on.

Takšno ljubezen opisuje tudi v svoji pesmi Daleč je za naju pomlad Adi Smolar. Star par, ki se ima še vedno rad in se sprašujeta, kdo od njiju ostal bo sam. Lepa zgodba o ljubezni, a vse niso take. Marsikateri par ne zna več živeti skupaj po upokojitvi. Dokler so zaposleni, imajo vrsto obveznosti, sploh ne vidita, kaj se je zgodilo z odnosi med njima, otroci odrastejo, hiša je zgrajena, vikend tudi. Živita eden ob drugem in eden mimo drugega. Sploh nista opazila, kdaj sta se odtujila in si pa malem gresta na živce. Pol leta po ženini smrti vdovec pove, kako srečen je v novem razmerju. Preberite tu.

Podoben primer kot je skupna naravna smrt zakoncev Ledbetter, sem pred mnogimi leti videla pri znancih, kjer je šlo za materinsko ljubezen. Starejša gospa je skrbela za gluhonemo in verjetno tudi duševno prizadeto hčerko, ki ni bila sposobna živeti samostojno. Gospa je bila zelo stara in bolehna. Skrbelo jo je, kaj bo s hčerko po njeni smrti. Potem pa je nenadoma hčerka umrla. Naslednji dan pa je umrla še mati. Ljudje so rekli, da ni mogla prej umreti zaradi ljubezni do hčerke in bojazni, da tuji ljudje ne bodo lepo ravnali z njo.

Prava ljubezen lahko traja do groba in premaga vse težave ter ovire. To, kar nekaj pomeni, so ljudje, ki jih imamo radi.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor