Pomoč ali moč

Sprašujem se, ali je center za socialno delo služba pomoči ali moči. K razmišljanju me je napeljalo vabilo, ki so ga neki starši dobili od nekega slovenskega CSD.

Sama sem delala vso delovno dobo v občinski socialni službi. Pred leti ni bilo nikakršnega GDPR, nikakršnega varstva podatkov. Imena prosilcev za denarno socialno pomoč smo pošiljali v pretres krajevnim skupnostim. Prva leta moje službe smo ljudi vabili na pogovor z dopisnicami. Na pošti so lahko prebrali v kakšni zadevi je kdo vabljen na socialo. Kartice sem začela pošiljati v zaprti kuverti, ko me je nek domnevni oče nezakonskega otroka opozoril na neprimernost. Bil je zelo jezen, ker bi mu lahko uničila zakon. Res so prav vse zadeve, ki se obravnavajo na CSD zelo občutljive osebne in lahko komu pomenijo pravo tragedijo, če uslužbenci ne ravnajo strokovno.

V osemintridesetih letih dela sem naredila tudi kakšne napake, vendar le po nesreči, po nerodnosti. Rešitve sem iskala skupaj z ljudmi. Vsiljena pomoč ni nikakršna pomoč. Osnovna načela socialnega dela govorijo o tem, da moraš ljudem s težavami in družinam dodajati moč, kolikor je lahko sprejmejo. Ne delaš zato, da boš sam doživljal moč.

Ljudje, ki iščejo pomoč na CSD, so vedno v neki stiski. Sama situacija, ki zahteva pomoč, je obremenjujoča, dodatno stresno pa je prositi za pomoč. Prav posebej težko je, kadar te nekdo drugi prijavi in na pobudo na primer šole dobiš vabilo na pogovor, ker jih zanima, kako skrbiš za otroka in želijo preveriti, ali potrebuješ kakšno pomoč. Ne vem ali gre samo za nov besednjak, za potrebo po doživljanju moči. Ne bodo ponudili pomoč, pač pa preverili, ali potrebuješ pomoč. Mlajši so mi rekli, da tak je pač uradniški jezik. Bojim se, da temu ni tako.

Poznam dvojno vlogo centra za socialno delo. Tam so prijazne socialne delavke, ki svetujejo, vodijo, pomagajo pri urejanju življenja družine. Na centru za socialno delo pa so tudi uradnice, ki lahko ostro zarežejo v družino. Imajo moč spraviti koga na psihiatrično zdravljenje proti njegovi volji. O koristih otrok presojajo tako, kot pač same vidijo, pa poznajo vsa dejstva, ali pa ne. Imajo moč urediti, da se kakšen otrok odvzame staršem. Lahko predlagajo, da sodišče odvzame roditeljske pravice, kot smo rekli pred družinskim zakonikom. Marsikdaj pa sta obe vlogi v isti osebi in nikoli ne veš, ali bo pomoč za tebe ali proti tebi.

Dobiš vabilo na pogovor na CSD nekje v Sloveniji, ker hočejo preveriti, ali potrebuješ pomoč. Pri podpisu uslužbenca, ki te vabi, piše pred imenom in priimkom “postopek vodi“. Vprašaš se – kakšen postopek, postopek preverjanja, ali nameravajo ukrepati proti meni? Ko sem vodila delo centra za socialno delo, smo se podpisale ali strokovna delavka, ali socialna delavka. Postopek vodi pa smo pisali samo v upravnem postopku in tudi nikoli nismo grozile, da bomo preverjale, ali kdo potrebuje pomoč. Ljudi smo seznanili z možnostmi, da pomoč sprejmejo, če želijo. Pa še kakšen pozdrav smo dodale.

Imam vtis, da je bila služba, ki sem jo ustanovila in vodila petindvajset let, nekaj povsem drugega, kot so današnji centri za socialno delo. Pred par dnevi me je neka srednješolka povprašala po poklicu in študiju socialnega dela. Povedala sem ji, da je študij zelo zanimiv in dobiš širino, saj obsega področje prava, sociologije, antropologije, psihologije, pedagodike. Res zanimiv študij in dobri profesorji na FSD, vendar v sodobnem kapitalističnem svetu ob posodobljenih reorganiziranih centrih za socialno delo ji priporočam študij prava. Pomembni so zakoni, ne človek.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor