Posebnost ali motnja

V neki skupini na FB sem videla sliko, ki mi je bila takoj všeč – stvari, ki so lahko težke za senzorna bitja. Rekla sem si – To! Nisem edina. Potem pa sem poguglala, da bi videla, kako se prav napiše, pa sem prav žalostna našla tole:

OPOZORILNI ZNAKI, KI LAHKO NAKAZUJEJO, DA IMA VAŠ OTROK MOTNJO SENZORNE INTEGRACIJE OZ. MOTNJO PREDELAV ČUTNIH VNOSOV

Vse življenje že shajam s tem, da me moti hrup. Ko je bila moderna tehno glasba, nisem zdržala na prireditvi – zdelo se mi je, da mi udarja po srcu in moti moj srčni ritem. Zanimiv pripetljaj sem imela pred mnogo leti na mariborskem letališču. S prijateljem sva šla pogledat letališče, ki se je pred nedavnim odprlo. Bil je lep jasen, sončen poletni dan. S terase letališke stavbe sva gledala letalo DC9, ki se je pripravljalo na vzlet. Ko so vklopili vse motorje in se je letalo začelo premikati po letališki stezi, so se mi vlile solze, povsem spontan telesni odziv na prevelik hrup in svetlobo.

Kot otrok nisem prenesla določenih jedi – ob rdeči pesi bi bruhala. Problematična je bila tudi obleka. Zelo moteč je bil kakšen rob, listek na majici. Imela sem srečo, da me starši niso trpinčili in če nisem marala rdeče pese, mi je pač niso dali.

Vonji so posebno poglavje. Zelo malo je parfumov, ki dišijo. Grozljive so smrećice in podobni “osvežilci zraka”. Zgodilo se mi je, da je prijazna sodelavka obesila v službeni avto dišečo smrečico. Nisem vedela, kam naj jo spravim, ko sem jo odkrila na poti v Ljubljano. Tako mi je smrdelo v avtu, da nisem mogla voziti. Nisem je upala vreči ven iz avta, da se ne bi zamerila sodelavki. Smrdljivo dišavo sem dala v kuverto, oboje v plastično vrečko in vse skupaj v prtljažnik, pa sem jo še vedno vohala. Sodelavke so občasno obesile kakšno smrečico v pisarno ali v WC. Spraševala sem se, kako morejo vohati ta smrad. Mene je delal zelo živčno. Sama sem to doživljala kot posebnost, drugačnost. Pravzaprav so bile drugačne sodelavke, ki so uživale v smradu. Meni so ustrezale naravne dišave. Še vedno so mi všeč naravna eterična olja, pa tudi dišeče palčke. Čeprav je močan vonj, mi je prijeten. Podobno ne prenesem čajev z umetno aromo.

Nadalje nikoli nisem marala, da se me ljudje dotikajo. Ne maram hoditi k frizerju. Zelo sem trpela na avtobusu, ko je poleg mene sedla kakšna zajetna oseba in se tiščala k meni. Vedela sem, da mi pač ni všeč, če se kdo tišči k meni. Pomislila nisem na to, da je morda drugim ljudem prijetno tiščati se, ali pa da jim je vseeno.

Zdaj pa berem, da je to motnja z opozorilnimi znaki. Nisem se poglabljala, kako se to motnjo odpravi. Raje se bom še naprej izogibala prostorov s kemičnimi vonji in hrupnih prostorov. V zadovoljstvo mi je, da nisem edina in da so tudi nekateri drugi bolj občutljivi. Takšni pač smo in če smo drugačni, zato še nismo moteni.

To pa je slika s facebooka, ki mi je všeč

Imela sem izkušnjo, ko je deklica raje nosila staro obleko, ki jo dobila od sestrične, kot pa novo iz trgovine. Ni znala pojasniti zakaj. V drugem primeru otrok bruha ob umivanju zob. Prav gotovo so preobčutljivosti zelo prisotne, vendar smo vsak zase merilo in ne veš, kaj občutijo drugi.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor