Poti v Ljubljano

Morda sem bila v prvem razredu ali tik pred vstopom v šolo, ko sem prvič slišala za Ljubljano. bil je čustveno nabit dogodek. Gradisov delovodja in šofer sta prišla po mamo, naj se takoj odpravi, da jo bo s poltovornjakom peljal v Ljubljano, kamor so že odpeljali očeta, ker je doživel nesrečo pri delu. otroci smo prestrašeni ostali sami doma. Mama se je pozno ponoči vrnila in povedala, da je oče hudo poškodovan in bo moral kar nekaj časa ostati v Ljubljani. Povedala je, da je vožnja bila grozna, sploh čez Trojane, ko avto skoraj ni zmogel premagati klanca.

Sama sem prvič bila v Ljubljani na Informativnem dnevu z organiziranim avtobusnim prevozom. Potem sem se dve leti in pol vozila tedensko z avtobusom ali pa z avtostopom. Avtobus, ki je vozil študente ob nedeljah zvečer in ponedeljkih zjutraj, je bil tako poln, da v Dravogradu nisi več dobil sedeža in je vožnja predstavljala tri ure stanja v nabito polnem avtobusu. Domov iz Ljubljane sem šla navadno na avtostop do Velenja. Naprej do Koroške je bil promet preredek in tudi niso ustavljali štoparjem. Kot sem rekla, je vožnja trajala tri ure. Prvi jutranji avtobus, tisti ob deset čez dvanajsto in večerni so peljali skozi Šoštanj in dalje po Savinjski dolini skozi Braslovče po ozki, ovinkasti cesti s postanki na vseh postajališčih.

Kasneje, ko sem bila že v službi, je pričel voziti poslovni avtobus. Iz Dravograda je imel odhod ob pol sedmih zjutraj. V Ljubljano je prispel petnajst minut do devetih. To je bilo pravo udobje. Postankov skoraj ni imel in s svojim avtom ne bi bila hitreje v Ljubljani, pa še s parkiranjem bi imela težave.

Redno sem se vozila v Ljubljano v začetku 90. let, ko sem študirala na drugi stopnji. Takrat sem imela srečo. da sem se vozila s kolegico, ki ni marala biti sopotnica in zato je vedno peljala ona. Rada je povedala kakšno šalo. Takrat so bile strnjene kolone od Žalca do Ljubljane. V Domžalah je povedala šalo: Jaka, ki je živel na levi strani glavne ceste proti Ljubljani, je zaklical sosedu preko ceste:”Hej, kako si pa prišel na ono stran?” Pa mu sosed čez cesto odgovori:”Tu sem se rodil.” Študij sva zaključili pred dokončanjem avtoceste.

Po avtocesti sem se vozila poleti 2003, ko sem vozile brata na Onkološki inštitut, preden mu je osebna zdravnica dala napotnico za prevoz z reševalnim vozilom. Te poti so bile najtežje. Veliko hujše kot prej na študij, strokovni izpit, pogovor na ministrstvu, izpite na fakulteti. Zjutraj sem brata, ki je imel raka zaradi azbesta, pripeljala na kemoterapijo in počakala v Ljubljani osem ur, kolikor je prejemal zdravilo in potem sem ga peljala domov. Na srečo je takrat že bila avtocesta od Žalca do Ljubljane in midva sva divjala po njej z mojim malim Twingom tudi tja do 150 km na uro.

Kasneje sem se mesečno vozila na sestanke upravnega odbora skupnosti CSD Slovenije. Po avtocesti nisem rada vozila, vendar pa sem navadno v Blagovici šla na avtocesto, ker sem bila pozna in sem tako pot skrajšala za pol ure.

Zdaj se vsa Koroška veseli, ker naj bi letos začeli graditi avtocesto do Slovenj Gradca. Ne vem, ali je razlog za veselje. Veliko ljudi v Savinjski dolini je prizadetih, ker bodo ob zemljo. Korošci bodo lažje hodili dnevno na delo v Ljubljano, čeprav jim je za delo bolj zanimiva Avstrija, kamor se že sedaj vozijo in tudi selijo. Upam, da mi ne bo potrebno več hoditi v Ljubljano ne po stari in ne po avtocesti.

Foto: Pixavay

Dodaj odgovor