Potres

Te dni mineva triinštirideset let od prav posebnih dogodkov. Mnogo ljudi je bilo prizadetih. Dogodki, ki sploh niso bili povezani s potresom, pa so bili prelomnica v mojem življenju.

Bil je četrtek, 6. maj 1976. Naslednji dan ob 9. uri sem imela zagovor diplomske naloge z naslovom Poskus tipologije prostega časa učencev OŠ Neznanih talcev Dravograd. Zagovora se nisem bala, saj mi je bila tema zelo zanimiva in sem nalogo pripravljala z velikim užitkom. Pri vožnji z avtobusom mi je bilo slabo, zato sem šla v Ljubljano že v četrtek zjutraj z namenom, da se bom v miru pripravila na ta pomemben dogodek in prenočila pri kolegici Ljubljančanki, ki je bila sama doma.

V četrtek zvečer je bila pri njej v stolpnici v Savskem naselju zbrana skupinica študentov. Bilo je okoli devete ure zvečer, druščina se je pogovarjala in zabavala v jedilnici, jaz pa sem se v prijateljičini sobi pripravljala na diplomsli zagovor. Nenadoma se mi je “speljalo”, zdelo se mi je, da se majeta stol in miza. Pomislila sem, da sem tako psihično preobremenjena, pa sem pustila svoje priprave in se pridružila prijateljem. Hotela sem povedati, da se mi je zvrtelo, ko sem slišala, da omenjajo potres in iščejo radijsko postajo s poročili. Šli smo na balkon in gledali, kako se ljudje zbirajo na dvorišču. Ljudi v dvanajstem nadstropju je verjetno kar precej streslo, nas v tretjem ne toliko. Pa še to, bili smo mladi, prepričani, da se nam ne more kaj zgoditi. Tudi, če je bilo koga strah, tega ni hotel pokazati. Ja, zdaj ko razmišljam o tem, ugotavljam, da nas je bilo strah, vendar smo se junačili, zakaj bi sicer naša gostiteljica iz shrambe prinesla steklenico starega prošeka – običajno nismo pili. Potem smo ob tisti steklenici sedeli do tretje ure zjutraj in poslušali radijska poročila o hudem rušilnem potresu v Posočju in Furlaniji.

V petek zjutraj sem vsa neprespana šla na moj diplomski izpit. Druščina kolegic in kolegov pa me je pospremila. Kljub čudni noči je zagovor potekal dobro. Potem se je vsa družba odpeljala z mestnim avtobusom v center in ko smo izstopili, je v parku ob postajališču igrala godba na pihala. (Tisto leto je Ljubljana kar ves mesec praznovala dan zmage) Zdelo se mi je, kot da pozdravljajo nas in začetek moje poklicne poti, ki mi jo je odprl diplomski izpit.

Na nek način sem dramatično začela in tudi zaključila študij. Potresa se pa še vedno bojim. Doma smo kar nekajkrat tekli ven, čeprav naj pri nas ne bi bilo potresno območje.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor