Prijazna pomoč 90-letni Agnes

Ali ste prebrali ganljivo zgodbo o 90-letni Agnes iz Texasa. Grozila ji je kazen 2.500 $ za vsak dan, ko ne očisti dvorišča. Navlako okrog hiše je pustil njen sorodnik. Ona sama zaradi starosti in pešanja moči ni mogla pospraviti. Prišli so ljudje iz dobrodelne organizacije in še drugi prostovoljci, pa so ji očistili dvorišče, podrli lopo, popravili streho, uredili vrt in ji podarili klimatsko napravo. Res lepo in v srce segajoče.

Tej zgodbi verjamam, če je res sorodnik pustil vso navlako na dvorišču. Navadno pa jo ustvarijo ljudje, ki tam živijo. V takšnem primeru pa rešitev ni tako enostavna. Če bi vse stvari sama odložila na dvorišču, jih ne bi dovolila odpeljati na odlagališče odpadkov. Poznam primer nekoga, ki je živel v svoji sobi na kupu smeti. Sorodniki in lastnik hiše so izvedli akcijo in sobo izpraznili tako, da je bilo pohištvo v njej spet funkcionalno, spet je lahko spal na postelji in uporabljal mizo ter omaro. Ves prizadet je potožil, da so ga oropali. V njegovih očeh so stari zavrženi predmeti bili še uporabni in so imeli vrednost.

Takšna akcija čiščenja je lahko uspešna samo, če človek, ki kopiči, sam vidi potrebo, da zaživi brez navlake in on odobri, kateri predmeti se zavržejo.

Večkrat se vprašamo, kako pride do tega, da posameznik neha pospravljati, kopiči stvari, obsedeno nakupuje, prinaša domov, kar so drugi zavrgli, on pa vse “shranjuje” v kupih v stanovanju in okoli hiše.

Navidezen vzrok je pomanjkanje. Nekoč smo vse shranjevali in vse porabili do konca. Gotovo se še spomnite vrečk od mleka. Pri nad+s smo jih pomili, osušili in uporabili za zamrzovanje živil. Stara ponošena in odslužena oblačila smo uporabili še kot krpo za pomivanje tal. Skoraj v vsakem predmetu bi se dalo videti še kakšno možno uporabo. V sodobni potrošniški družbi je preveč stvari in veliko preveč embalaže. Ni potrebe po shranjevanju odpadnih stvari.

Dejanski vzroki za kopičenje so različni. Pravijo, da si človek s stvarmi polni praznino v duši. Do neke mere drži. S predmetom npr. s parfumom, ki lepo diši, slastno čokolado, lepo obleko, zanimivo knjigo in podobnimi stvarmi se potolažimo, če se nam zgodi kaj neprijetnega, ali pa se nagradimo. Predmet je poseben, ima čustveno noto, ga ni možno zavreči. Pomalem se nabere toliko stvari, da jih ni kam shranjevati. Takrat bi bil čas, da se ustavi in pogleda, kaj dela.

Drugi tip kopičkarja je načrtovalec. Ima plane, kaj vse bo naredil, uporabil bo dele zavrženih predmetov, vendar jih nikoli ne uporabi, samo prinaša domov in načrtuje.

Nekateri so zbiratelji. Domov prinaša določeno vrsto predmetov, na primer knjge, znamke ali čajnike. Samo zbira in odlaga na kup. Nima ne časa in ne moči, da bi zbirke uredil. Prepričan je, da imajo te stvari veliko vrednost.

Še en tip mi pride na misel. Lahko bi rekla depresivnež, brezvoljnež. Težko se loči od stvari. Embalaže ne zavrže, ker je lepa. Embalažo, ki ni nič posebnega, bi zavrgel, če ne bi bil tako utrujen. Pospravljanje in vzdrževanje reda mu predstavlja napor.

Domnevam, da je kopičenje pogosteje prisotno pri avtistih. Ne marajo sprememb in zato tudi ni možno zavreči odsluženih stvari.

Nekomu, ki živi v navlaki lahko pomagate samo, če vas prosi in toliko, kot on želi. V nasprotnem primeru bo s čistilno akcijo vzpostavljen red za par dni, potem pa se bo znova zasul s predmeti. Če pride do notranjega uvida, kaj mu navlaka pomeni in spoznanje, da to ni človeka vredno življenje, bo lahko sprejel določeno pomoč pri čiščenju in potem ohranjal red.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor