Pristopil je “angel”

V življenju se dogajajo dobre in slabe stvari. Včasih, ko smo čisto obupani, ko ni videti rešitve, se nenadoma pojavi nepričakovano nekdo, ki te prime za roko in pomaga naprej. Morda so to angeli.

Daljnega leta 1973 je vpis na univerzo potekal v drugačnih rokih kot sedaj. Po maturi konec junija je bilo potrebno oddati prijavo na fakulteto ali višjo šolo in vlogo za bivanje v študentskem domu. V petek, mislim, da je bil 29. september sem se šla vpisat. Po končanih formalnostih na šoli sem šla še na sedež ljubljanske univerze, kjer je bila pisarna za študentske domove. Po pošti sem dobila obvestilo, da je moja prošnja ugodno rešena in da bom dobila sobo v študentskem domu. Pričakovala sem, da bom dobila ključ od sobe, vendar sem dobila samo informacijo, da so trenutno bile še vse sobe zasedene in naj se oglasim v ponedeljek, ko bodo videli, kaj se je spraznilo.

S sabo sem imela tudi naslov nekje pod gradom, kjer je živela z družino Dravograjčanka Zinka. Gospa je bila prijazna in me je bila pripravljena sprejeti v družino – spala bi na divanu v kuhinji. Bila je res prijazna, vendar mi je bilo nepredstavljivo, da bi tako živela z neko tujo družino. Vsa obupana sem vstopila v cerkev pri tržnici in se milo razjokala. Tam sem počakala do avtobusa. Po poti domov sem se odločila, da povem mami, da se v ponedeljek grem izpisat in ne bom študirala, bom šla kar na delo. Ko sem prišla domov, nisem upala povedati o moji odločitvi in stiski glede sobe, saj mi je mama priskrbela naslov prijazne gospe v Ljubljani. Starši pričakujejo, da bom študirala in jih ne morem razočarati.

V ponedeljek zjutraj sem se odpeljala v Ljubljano. V garderobi na postaji sem shranila potovalko in šla na predavanje, ne da bi vedela, kje bom spala. Predavalnica je bila polna, bilo nas je okoli sto. Nikogar nisem poznala. V prvem odmoru po uri in pol predavanj sem stala na hodniku, ko je k meni pristopilo neko dekle in me vprašalo, ali imam sobo. Povedala sem, da jo dobim v študentskem domu in bom po predavanjih šla v pisarno za študentske domove. Rekla mi je, naj ne čakam. Tudi ona je dobila pozitiven odgovor, vendar če hočeva sobo dejansko dobiti, morava kar takoj iti v študentski dom na Ilirski k predsedniku doma. Pa sva šli in tudi dobili sobo. Kolegica je poznala neformalno pot, saj je imela fanta študenta in tudi zaposlena je bila v Ljubljani eno leto pred študijem. Če bi šla iskat sobo po predavanjih, bi sobe bile že zasedene in bi jo dobila šele ob semestru.

Popolna neznanka, prvič sva se srečali, mi je naredila neverjetno uslugo. Naklučje, sreča ali angel, kdo bi vedel.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor