Prvo srečanje s smrtjo

Moje prvo srečanje s smrtjo sega globoko v otroštvo. Manjkalo mi je manj kot en mesec do prvega rojstnega dneva, ko sem izgubila bratca. Tistih dogodkov se ne morem spominjati, pač pa jih poznam po pripovedovanju. V naši družini je bil spomin na pokojnega bratca Slavka stalno prisoten. Še leta dolgo smo imeli shranjena očala, ki smo jih od optika dobili nekaj mesecev po otrokovi smrti (V tistih povojnih letih je več mesecev trajalo, da so izdelali očala z močno dioptrijo).

Petletni Slavko je nekega decembrskega popoldneva dobil hude bolečine v trebuhu. Mama je z njim takoj šla k zdravniku. Dal je tabletke Novospasmin, ki niso pomagale. Ponoči so poklicali rešilni avto in dečka prepeljali v bolnico. Fantek je žalostno pogledal očeta čez ramo, ko ga je sestra odnesla. Pod nujno so ga takoj sredi noči operirali. Sam primarij Strnad je operiral.

Naslednje jutro je prišel poštar s telegramom. Ko ga je mama zagledala je okamenela: “To pa ne bo dobro”, so bile edine besede, ki jih je izrekla. Res ni bilo dobro. Bilo je sporočilo, da je deček umrl. Kasneje, ko je v bolnici urejala dokumente v zvezi z otrokovo smrtjo, ji je neka pacientka rekla: “A vaš je bil tisti otrok, ki ga sestra ni zbudila iz narkoze. Doktor Strnad je tako kričal nad njo!” Starša sta vdano sprejela usodo. Rekla sta, da saj bi lahko tožila bolnico; sestra bi izgubila službo, otroka pa to ne bi oživilo. Nikoli nista prebolela izgube otroka. Kadar sva z mamo šli na pokopališče, je vedno jokala.

Druga smrt v družini je bila dedijeva. Z dedijem nisem živela, vendar sem ga imela rada. Bilo je v marcu leta 1963, ko je mama dobila pošto, da je njen oče v Avstriji bolan. Takoj je šla za nekaj dni na obisk. V tistem času sem se rada igrala pri sosedu s par let mlajšo deklico. Radi sva v kupu peska, ki so ga imeli za hišo, delali ceste, tunele in hiške. V tistih dneh pa kot da sem slutila smrt, sva delali grobove – nikoli prej in nikoli kasneje.

Ko je mama prišla domov, je povedala, da je dedijeva pljučnica šla na bolje. Razlagal ji je, da bi rad še enkrat šel v svoj rojstni kraj blizu Cerkniškega jezera in tudi dodal, da tako nikogar ne bi več poznal, saj več kot petdeset let ni bil doma.

Mama je tudi pripovedovala o paranormalnem pojavu – dobila je “cahn”. En dan pred dedijevo smrtjo, ko je bila sama z njim v sobi, je slišala, kot bi nekdo stresel vžigalično škatlico. Vprašala je dedija, kaj je to, ali je tudi on to slišal, vendar dedi ni slišal nič. Naslednji popoldan je dedi umrl.

Ogradnikova domačija brez dedija ni bila več to, kar je bila prej.

Tu je fotografija, ki je bila pri nas nekaj posebnega – edina fotografija, posneta kakšno leto pred mojim rojstvom, na kateri je pokojni Slavko:

Dodaj odgovor