Rana ura

Ali ste vi tudi živeli s pregovori in reki?

Naš oče je zgodaj vstajal, saj je okoli pete ure zjutraj imel vlak za na delo. Pa tudi v otroštvu in mladosti mu ni bilo prizanešeno, saj je še otrok izgubil mamo in kjer je delal kot pastir in kasneje hlapec, se je z delom začelo zgodaj. Tako je pač imel “v krvi” zgodnje vstajanje in nas je ob nedeljah sredi dopoldneva, ko se je morda vrnil z ribolova, rad budil z reki “Rana ura, zlata ura” in “Kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja”.

Mamin priljubljen je bil “Nobena župa se ne poje tako vroča, kot se skuha” – za tolažbo in upanje. Pogosto sem poslušala tudi “Najprej štalca, potem kravca” – s tem pa so opozarjali, da se ne bi prehitro zapletli v ljubezen in si ustvarili družino pred koncem šolanja. Najprej je bilo potrebno poskrbeti za materialno samostojnost, potem pa je čas za ljubezen. Nadalje so bili mamini priljubljeni: “Po toči zvoniti je prepozno”, “Vrč hodi po vodo, dokler da se razbije”, “Za vsakim dežjem posije sonce”, “Na dveh stolih ni mogoče sedeti”.

Spremljali smo tudi razne vremenske reke. Všeč mi je “Luka v klet pokuka, Klemen zaklene, Katarina odene”. Navadno je res proti koncu novembra padel sneg. Na Svečnico je moral biti mraz “da prej kane od sveče kot pa od strehe”, potem je bila kmalu pomlad, sicer pride še en mraz. Proti koncu februarja pa “Matija led razbija; če ga ni, ga pa naredi”. Kljub vsem satelitskim napovedim vremena se še vedno spomnim na te reke in jim morda celo verjamem.

V pregovorih in rekih je preprosta, stara ljudska modrost in je prav, da jo ohranjamo, četudi se kdaj zdimo vnukom dolgočasni.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor