Soba za pomiritev ali odtujitev

Vzgojni prijem, ki otroka zdresira in odtuji staršem, morda celo povzroči psihične motnje.

Pred par leti smo gledali ameriške in angleške oddaje o supervaruškah, ki so v enem tednu vzgojile otroke. Vse so se posluževale “klopce za razmislek” ali “kota za razmislek”. Nekega otroka so poslali sedet na stopnice, kadar ni ubogal. Razmislek naj bi trajal taliko minut, kolikor let ima otrok. Torej desetletnik bo sedel v kotu deset minut, potem se mora staršem opravičiti in jih objeti. V oddaji je bila ta metoda nadvse učinkovita. Tudi moji poredni sošolci so v razredu morali stati v kotu, le da jim ni bilo potrebno objeti učiteljice, niti se opravičiti.

Podobne metode učijo in svetujejo tudi naši pedagogi, ki delajo s starši avtistističnih otrok. Staršem dajo že ob prvem pogovoru konkretne napotke, kako naj uredijo sobo za osamitev, kamor bodo zaprli otroka, ko se bo razjezil. V sobi, kjer se ne more poškodovati, lahko razgraja, dokler da ga mine jeza. Če pa ne morejo urediti sobe, naj ga držijo – vendar ne, če mu je to prijetno. Pedagog ob prvem pogovoru ne more poznati , kakšnih vzgojnih prijemov so zmožni starši. Svetuje ravnanje brez upoštevanja otroka, kot da je meltdown, izbruh jeze, nevzgojenost, neko neželeno vedenje, ki ga je potrebno odpraviti z dresuro.

Vzgojni svetovalec, strokovnjak, ne opozori staršev na dejstvo, da je avtističen otrok preobčutljiv, da veliko bolj kot drugi ljudje zaznava okolje, da mu je vse veliko bolj hrupno, da ga moti množica in še vrsta drugega. Ko so živci preobremenjeni, pač “eksplodira”. Da ne bo moteč, ga je potrebno zapreti v poseben prostor. Ob tem dobi otrpk sporočilo, da ga nihče ne mara in ne razume. Svet doživlja vse bolj strašljiv. Ob odraslih, niti ob starših, se ne počuti varnega. Boji se iti po cesti, ker lahko sreča kakšnega kužka, posebej nevarni se mu zdijo tisti majhni. Boji se iti ćez dravski most, boji se vsega, odrasli ob njem mu ne morejo zagotoviti varnosti. Ni čudno, da razvije posebne obrambne mehanizme z nam povsem nelogičnim ponavljajočim vedenjem npr. petdesetkrat prižgati in ugasniti luč, ali vedno z desno nogo stopiti skozi vrata in podobno.

Če bi vzgojni svetovalec naučil starše, da bi razumeli otroka in ga sočutno pomirili, bi lahko otrok razvil zaupanje do staršev in sveta, tako pa ga starši ogrožajo. Ko mu je težko, ga starši, ki ubogajo vzgojne nasvete, ne tolažijo, pač pa prepustijo samemu sebi s tem, da ga zaprejo v posebno sobo.

Na dužabnem omrežju sem našla to sliko, ki kaže, da ne ploskajo vsi tem popularnim vzgojnim metodam. Otrok ne pomiri soba, pač pa sočutje.

Foto: Facebook

Dodaj odgovor