Zakaj nimamo vsi socialne pomoči

Kadar govorimo o denarni socialni pomoči, se ljudem dvigne pritisk, ker menijo, da jo dobivajo samo lenuhi in brezdelneži – tako razmišljajo ljudje, ki so zaposleni, morda imajo celo poklic, ki ga radi opravljajo. Ljudje navadno ne pomislijo, da je povsem drugačno življenje, če hodiš na delo kot, če si doma. Pač, navadno si mislijo, kako lepo bi bilo biti doma. Pa ni res. No, če imaš družbo kolegov, ki so tudi brez dela, boste morda skupaj balinali ali igrali karte ali pa samo moževali o politiki in vremenu.

Če hodite na delo, imate tam sodelavce, se z njimi družite ob samem delovnem procesu in ob pavzah. Služba da človeku tudi določen položaj v družbi – soseska vas pozna kot dobrega avtomehanika, ali prodajalko. Tistega na “socialki” pa vsi malo postrani gledajo in se sprašujejo, kaj je narobe z njim. Poznam primer, ko je bila tričlanska družina na denarni pomoči. Potem se je pojavila priložnost, da se žena vključi v javna dela kot čistilka in dobi minimalno plačo. Če ne bi hotela delati, bi bilo dovolj, da bi potožila, kako jo boli hrbtenica in bi delodajalec zaposlil drugo. Za vsako javno delo je vedno več kandidatov, ampak gospa se je zaposlila. Učinek je bil pri denarju ta, da se je denarna pomoč znižala za višino minimalne plače in je družina še vedno dobila nekaj malega denarne pomoči. Finančno je bila družina na boljšem samo v tem, da je gospa imela na delu topel obrok. Na odnosnem področju pa so vsi pridobili, saj se je ženi življenje odprlo v zunanji svet. Prej sta zakonca bila cele dneve skupaj v stanovanju in z malo denarja, kar je lahko vir stalnih napetosti. Tu gre za ljudi, ki želijo delati in tudi so sposobni delati.

Druga skupina pa so dolgotrajno brezposelni. Letos so se z njimi začeli intenzivno ukvarjati socialni aktivatorji. Ljudje so dolgotrajno brez zaposlitve iz najrazličnejših razlogov. Ena velika spregledana skupina težje zaposljivih so ljudje z motnjami avtističnega spektra. V ZDA ugotavljajo, da se avtizem pojavlja pri 1 otroku od 40. Lahko sklepamo, da je enaka pogostost tudi pri odraslih, le da se ni diagnosticiral. Ljudje z motnjami avtističnega spektra dobijo kakšno drugo psihiatrično diagnozo, ali pa so poznani kot “posebni”, ali “čudaki” ali “vzkipljivi”. Hitro se jim dajo neke negativne vedenjske nalepke, v resnici pa gre za nevrološko drugačnost. To pa okolica težko razume.

Res ne poznam nikogar, ki bi rekel, da ima raje socialno pomoč kot pa zaposlitev.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor