Špicfeld

Za vse, ki ne poznate Dravograda, naj povem, da je Špicfeld območje med trškim jedrom in reko Dravo. Verjetno je zaradi trikotne, koničaste oblike dobilo ime “Špic”. Nekoč so bile tam samo njive, vrtovi ter travnato igrišče in pokopališče. Staro pokopališče je bilo sredi vrtov in njiv, ograjeno z zidom in železnimi vrati. Okoli leta 1960 so določili novo pokopališče na robu, v samem “špicu” . Staro pokopališle so opusti in odstranili vse, kar je bilo nad zemljo pokopališkega. Najprej je bilo tam parkirišče, sedaj pa na tistem mestu stoji moderna športna hala z gasilskim domom. Poleg pa je kar nekaj športnih objektov od fitnesa na prostem do prvoligaških nogometnih igrišč. Čez Špicfeld pa vodi tudi kolesarska steza iz Avstrije proti Mariboru.

Ko čakam otroka pred špotrno dvorano, gledam zadovoljne in srečne ljudi, ki trenirajo v tem športnem kompleksu. Verjetno jim že misel na Špicfeld vzbudi prijetne občutke. Meni pa ta kraj vzbuja otožnost.

Prvi spomini na Špicfeld so povezani s pokopališčem. Vedno sem bila poleg, ko je mama urejala grob mojega bratca, ki je umrl, ko sem bila stara eno leto. Nikoli ni prebolela te izgube in je vedno jokala ob grobu.

Nadaljni spomini segajo v čas osnovne šole. Pouk smo imeli v dopoldanski in popoldanski izmeni. Ko danes čakam pred dvorano ŠpicD mi oživi spomin na občutke, ki sem jih imela pri urah telovadbe. V jeseni smo telovadili na velikem travnatem igrišču. Telovadbe nisem imela rada, bala sem se, da me bo kdo zbil z žogo, me podrl, me poškodoval. Vsa prestrašena in žalostna sem gledala, kdaj bo sonce zašlo za Črneško goro, da bom lahko šla domov. Raje bi bila z družino, ki je na zgornjem ali spodnjem polju spravljala krompir in koruzo. Z nostalgijo in žalostjo se spominjam tistih časov. Zdi se mi, da voham sveže izkopan krompir in čutim zemljo pod bosimi nogami. Zgornje polje so pozidali, spodnje pa najprej zasuli in potem zgradili cvetličarno.

Po Špicfeldu sem se večkrat sprehajala v zadnjih letih srednje šole. Mojemu melanholičnemu razpoloženju so ustrezali sončni zahodi in pogled na Dravo tja gor proti Podjunski dolini. Sprehajala sem se po starem pokopališču, gledala grobnico družine Leonhardi, ki je bila okrašena s kipi iz belega marmorja – sprašujem se, kam so dali kipe, ko so buldožerji brez milosti zaorali po pokopališču in ga zravnali. Hodila sem po starem pokopališču in brala napise, veliko je bilo nemških. V spominu mi je ostal ta, ki je bil na nekem majhnem spomeniku: “Allein zu sein. Drei Wörter, leicht zu sagen und so schwer, so endlos schwer zu tragen.”

Ne nazadnje pa je na Špicfeldu “novo” pokopališče, kjer sem doživljala najbolj žalostne trenutke življenja. Kar trije moji najdražji so že tam. Kadar si vzamem čas in se sprehodim med grobovi, pretresena ugotavljam, koliko znancev je že pod zemljo. Poslovili so se skoraj vsi, ki sem jih poznala v otroštvu, sosedje, učiteljice, zdravniki. Tudi dva moja šefa sta že onkraj.

Takšno pač je življenje – veselje in žalost, rojstvo in smrt.

Moja vnuka bodo verjetno ob misli na Špicfeld prevzeli prijetni občutki. Pravita, da je dvorana Špic D daleč naokoli najboljša in tudi nogometno igrišče ni kar tako. Mladim je to kraj zdravega užitka. In prav je tako.

Dodaj odgovor