Spomin na učiteljico

Učitelji in učiteljice so naša danost – tako kot starši. Marsikdaj sem pri delu slišala, ko so ljudje opisali svoje starše: »Tepli so me in še bolj bi me morali. Očeta smo vsi spoštovali. Trda očetova roka koristi!«. Spet drugi je rekel: »Naj oče kar sam poskrbi zase, ne bom plačeval njegove oskrbe. Morali smo ga spoštovati, on pa niti za šolske porebščine ni poskrbel in smo si morali prislužiti denar z nabiranjem borovnic in gob, da smo imeli za šolo. Pa še pretepal nas je.« Otroci sprejemajo starše takšne, kot so in kasneje pogledajo nazaj s kritičnim očesom.

Podobno je z učitelji. Več ali manj je poznano, da smo si nekateri ljudje medsebojno všeč, drugi pa se ne maramo, oziroma z nekaterimi se ne bi družili. Tako je v preteklosti učiteljica imela v razredu štirideset in več otrok. Vsak od teh otrok jo je doživljal po svoje, pa tudi ona je bila otrokom različno naklonjena. Pisala sem že, kako so v skupini na FB objavili staro sliko učiteljskega zbora in ob njej se ljudje pogovarjajo o učiteljih, ki so jih učili pred več kot petdesetimi, šestdesetimi leti in večina jih je že pokojnih. Zanimivo je, da nekdo ne more pozabiti učiteljice, ker je bila tako dobra in prijazna.

Meni pa je poznana zgodba revne deklice Anke, do katere ta dobra učiteljica ni bila prav nič prijazna. Anka je v prvi razred hodila na podružnično šolo in je bila uspešna, pridna deklica. Pozimi v drugem razredu se je njena družina s šestimi otroki preselila in Anka se je prešolala na centralno šolo v razred k tej dobri učiteljici. Družina je z eno delavsko plačo gradila hišo in so živeli zelo skromno. Denarja za luksuzne šolske potrebščine ni bilo in deklica je imela zvezke ovite v časopisni papir. Ko je učiteljica videla zvezek v časopisnem papirju, je Anko posmehljivo izpostavila pred razredom. Vsem je pokazala, kakšen zvezek ima sošolka in ga vrgla v ogenj v peči. Deklica doma ni upala povedati, ker je verjela, da ima učiteljica prav in je rekla, da je zvezek izgubila. Starši so jo ošteli, ampak vsaj tepena ni bila, ker je imela srečo, da so starši, čeprav so bili revni, imeli svoje otroke radi.

Pripetljaj z zvezkom ni bil edini. Ta dobra učiteljica jo je verjetno z dobrimi nameni izpostavljala in sramotila pred sošolci, kolikor je mogla. Ne le, da je direktno prizadela deklico, posredno jo je prizadela s tem, da je njenim sošolcem sporočala, da je deklica slaba in so jo otroci izločili, v tem razredu ni imela prijateljic. Otroci se pač učijo od učiteljic in učiteljev in če učiteljica določenega otroka venomer ošteva, sošolci dobijo sporočilo, da se ni dobro družiti z njim in, da je čisto primerno, da se znašajo nad njim. Verjamem, da se je ta učiteljica tako obnašala z dobrimi nameni, saj še nikoli nisem slišala, da bi katera rekla, da ji kakšen učenec ni všeč. Prav gotovo pa se učiteljica Greta ni zavedala, da je s svojim ravnanjem deklici Anki zadala takšne rane, ki se nikoli ne morejo zaceliti. Anka se bo učiteljice Grete do smrti spominjala po tem in podobnih neprijetnih pripetljajih in ne po tem, kaj je učila. Danes ima Anka sedemdeset let in kakšno čez in ne more, da ne bi pljunila, kadar gre mimo groba te učiteljice.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor