Avtist v šoli

Človek s posebnostmi avtističnega spektra se zaveda, da je marsikdaj neroden pri kontaktih z drugimi ljudmi. Svoje nerodnosti poskuša skriti in zakriti. Trudi se obnašati čim bolj prilagojeno. Na vprašanja poskuša odgovarjati tako, kot misli, da je za okolico oziroma sogovornika pravilen odgovor.

Poznam primer, kako se je trinajstletni Miha pogovarjal v šoli z novo pedagoginjo. Miha je zelo nerad hodil k uram dodatne strokovne pomoči. Brez uspeha je starše prosil, da uredijo, da mu ukinejo te dodatne ure. Veliko raje bi bil pri pouku s svojimi sošolci, tako pa je vsak dan moral za eno uro k socialni ali specialni pedagoginji. V začetku šolskega leta, ko je že štiri leta hodil med poukom na “obravnave” in dodatno strokovno pomoč, je dobil novo socialno pedagoginjo. Ob prvem srečanju ga je vprašala, zakaj hodi k njej, saj je vse v redu z njim. Fant je za trenutek pomislil, saj ve, da zato ker ima diagnozo Aspergerjev sindrom, ne ve pa, zakaj bi mu te ure bile potrebne, in skoraj šepetaje je rekal: “Zato, ker sem bolj tih.” potem se je z njo ves čas in vse naslednje ure pogovarjal zelo tiho. V poročilo je socialna pedagoginja zapisala, da na vprašanja odgovarja šepetaje. Sploh ni ugotovila, da je tako zato, ker se je fantu to zdel najprimernejši odgovor. Strokovnjakinja tih govor pripisuje motnji in ne ve, da je to posledica njenega vprašanja.

Pravzaprav pa niti ni nenavadno, da se ne zna prav obnašati in odgovarjati. Ljudje z avtističnimi potezami, uradno poimenovano Aspergerjev sindrom, so pogosto zelo inteligentni oziroma na inteligenčnem testu dosežejo visoke rezultate. Navadno so bolj tihi, zadržani, delujejo introvertirano. Okolica ima zaradi zadržanosti in redkobesednosti vtis, da so duševno prizadeti. To lepo ponazarja primer, kako se je učiteljica pogovarjala s trinajstletnim Mihom – ponovno navajam starost, da ne bi kdo mislil, da gre za petletnika. Fanta je poznala že več kot dve leti, ko ga je hotela spomniti na obisk zdravnikov v Ljubljani in je rekla: “Miha, ali se spomniš, ko ste se peljali nekam daleč, daleč k zdravniku v eni veliki hiši…”. Ta Miha zelo dobro pozna, kaj je Ljubljana, Maribor, Zagreb, Piran, Trst, Celovec. Rad je hodil k zdravnikom v Ljubljano in Maribor in je točno vedel, katero nakupovalno središče je kje in kakšen igralni kotiček ima kateri center. Fant je odlično orientiran, zanima se za politiko in marsikaj drugega, ampak ker je manj zgovoren, mislijo, da je neumen.

Spomnila sem se, na prvo leto moje službe, ko mi je šefica naložila, da moram spremljati v Maribor na invalidsko komisijo nekega gluhonemega mladeniča, ker naj se menda sam ne bi znašel v mestu. Ko sva v Mariboru izstopila iz avtobusa, sem kaj hitro ugotovila, da je on veliko bolj orientiran kot jaz, da si je zapomnil, kje je bil na komisiji pred petimi leti in je on vodil mene, namesto da bi jaz njega. Bil je gluh, ne pa duševno prizadet.

Enako pa je z avtisti. Visoko inteligenten otrok, ki dobiva na vsakem koraku sporočilo, da je nesposoben, da potrebuje pomoč, da je neustrezen, se v šoli res ne more dobro počutiti in tudi ne vem, kje vidijo v tem socializacijo, razen če je socializacija to, da se “brihtnemu” otroku dopove, da je “neumen”.

Čeprav ima človek končano fakulteto, ne pomeni, da pozna Miho in da ve, kaj je prav za Miho.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor