Koga spoštujete

Ni vseeno, kaj kdo govori o kom. So ljudje, delovna mesta, družbene pozicije, kjer je potrebno ljudi spoštovati in jim zaupati.

Kako bi shajali v svoji družini, če bi vsi nenehno govorili, kakšna nesposobna bedaka sta vaša starša. Kako bi se počutili, če bi učiteljica kritizirala mamo? Otroci morajo spoštovati tako starše kot učitelje. Oboji morajo skrbeti, da ohranijo svoje dostojanstvo tudi s tem, da ne izpodbijajo in rušijo avtoritete drugim. Kje bodo otroci imeli pozitiven vzor in komu bodo zaupali, če so okoli njih sami neprijazni nesposobneži.

Nespoštovanje se iz družine prenaša dalje. Ne vem, kako je zdaj, v preteklosti so zdravniki v bolnici zelo radi pred pacienti kritizirali zdravnike na terenu. Le kako boš zaupal zdravniku, ki ga njegov stanovski kolega kritizira!

Demokracija in pollitika pa je zgled nespoštovanja. V predvolilni borbi se iščejo najrazličnejše packarije o političnih tekmecih. Če jih ni, si jih pač izmislijo, brez kančka spoštovanja. V ZDA politični nasprotniki izvoljenega predsednika rečejo:”Nisem glasoval zanj, vendar je to predsednik ZDA in ga spoštujem.” Najslabše, kar sem zasledila, je bilo: “To ni moj predsednik.” Pri nas pa se prostodušno psuje politike in se norčujejo iz njih. Na družabnih omrežjih se da prebrati izjave ljudi iz cerkvenih krogov, ki so precej nespoštljive in to me preseneča. Pričakovala bi, da so to razgledani, strpni, kulturni ljudje, ki se zavedajo svoje vloge in pomena v določeni skupnosti. Pred leti v času študija sem se pogovarjala z duhovniki na teološkem tečaju in v študentskih skupinah. Bili so razgledani na vseh področjih, tudi marksizem so poznali. Pogovarjali smo se o vrednotah. Bili so veliko bolj pozitivni.

Moram reči, da me zelo moti, da so, pa čeprav v satiri, predsednika Cerarja imenovali Cmerar. Zame je univerzitetni profesor, doktor znanosti, predsednik vlade človek, ki ga spoštujem. Ni jih tako zelo veliko, ki bi to zmogli. Nihče med mojimi znanci ni sposoben opravljati tega, kar je delal on. lahko se je norčevati. Ne pomeni to, da so mi vsa njegova ravnanja všeč, vendar ne bom govorila zaničljivo o njem.

Nadaljna nespoštljivost pa je do naše nedavne zgodovine. Nekako razumem, da kritizirajo vsevprek dogajanja med in tik po drugi svetovni vojni. Pač potomci poražencev ne morejo tega sprejeti in nosijo v sebi bolečino staršev. Na družabnem omrežju pa sem zasledila komentar mladeniča, ki se je verjetno rodil v samostojni Sloveniji. Po njegovem mnenju je 10- dnevna vojna leta 1991 bila proces in ne vojna. Skrajno nespoštljivo do tistih, ki so se borili in do tistih, ki so v tej vojni izgubili življenje. Pred par dnevi so mi rekli naj v blogu opišem spomine na tisti čas. Pa nisem mogla. Ugotovila sem, da mi je preveč boleče. Ne vem, morda bom zaradi takih mladeničev vendarle opisala.

Sprašujem se, kakšno mnenje imajo sami o sebi ljudje, ki samo kritizirajo in ničesar in nikogar ne spoštujejo.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor