Sreča je v sprijaznenju

Starost ni vedno lepa, pravzaprav starost sploh ni lepa. Ko je človek mlad, živi, kot da bo na večno in da mu je zdravje podarjeno za vedno. Spoznala se bolnika z rakom, srednjih let, gotovo pod petdeset, ki je obžaloval vse prebedene noči, ko ni spal zaradi dela – gradil je hišo. Ko je bila hiša gotova, je zbolel in ni mogel spati zaradi bolečin in bolezni. Vsi smo z vsakim dnem, uro, minuto bližje smrti.

Čas je kategorija, ki nam je odmerjena, ne vemo v kakšni količini, vendar je odmerjen in si ga ne moremo kupiti. Več let ko imamo, večja je verjetnost, da nas življenje začne opominjati na minljivost; sklepi postanejo okorni, kolki bolijo, korak se skrajša, srce peša.

Na pokopališču vidim na spomenikih vse več poznanih imen. Dva moja direktorja sta tam, dva zobozdravnika, trije zdravniki… Žalostno, morbidno, depresivno. Zdaj razumem, zakaj sem pri starejših ljudeh pogosto videla pomirjevala, sedaj verjetno predpisujejo antidepresive. Kakšno življenje je sploh to, če samo gledaš, kaj ti popušča, česa ne zmoreš več in si jezen na mlajše, ki imajo še marsikaj pred seboj, pa prav tako ne bodo izkoristili priložnosti, ki se ji reče življenje. Strokovnjaki z raziskavami ugotavljajo, da dolgo živijo tisti, ki so srečni, ki se družijo, ki se znajo veseliti.

Spomnim se moje mame, ki je dočakala samo osemdeset let in je večkrat rekla;”Tako dobro, kot mi je sedaj, mi še nikoli ni bilo.” Bila je srčna in sladkorna bolnica. Vsako jutro je šla na sprehod, na svoj polurni do enourni pohod. Tu in tam je obstala ter poklepetala z ženskami v soseski. Sprijaznjena je bila z zdravstvenimi težavami. Ko ji je nagajala omotica, si je nabavila palico za oporo pri hoji. Veselila se je vsakega dneva, občudovala je naravo v spreminjanju skozi letne čase. Zavedala se je minljivosti in je ob novem letu navadno rekla; “Bog ve, če bomo drugo leto še skupaj”. Nasploh pa je bila vedra in optimistična kljub temu, da je zadnjih dvajset let preživela s pomočjo zdravil. Ni potrebovala pomirjeval, znala je videti lepo stran starosti. Človek, ki je nagnjen k potrtosti, ne zna in ne more uživati v času, ki mu je odmerjen in z žalostjo ter strahom pričakuje konec. Nič mu ne pomeni lepa hiša, ne zakonec, ne vnuki. Jezen je na vse okoli sebe, ker misli, da so srečni in bodo lahko uživali to, od česar se bo moral sam posloviti. Ja, težko je biti star in sam.

Domnevam, da se prav vsak sprašuje, kdaj bom jaz na vrsti, ko vidi, da so začeli odhajati vrstniki. Ampak, če se sprijazniš, boš znal uživati v malenkostih in boš hvaležen za vsak dan, ki ga doživiš. Priporočam vajo, ki je opisana tu.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor