STAR sem.

Tako lep zapis, objavljen na družabnem omrežju, da ga moram uvrstiti med moja razmišljanja. Z avtorjem, mojim bratom starejšim tri leta, sva preživljala najzgodnejša leta skupaj v ljubeči družini. Ostali so mi lepi spomini na čas, ko sva skupaj lovila metulje, ko sem občudovala njegovo zbirko starih kovancev, ko sva na mizi s kovanci “igrala namizni nogomet”. Njegov zapis me je spomnil, da sva res samo nekaj let preživela skupaj. Ampak otroku teče čas počasneje.

STAR sem. ko so mi nekje pri 60 in nekaj letih leta obstala,sem mislil da je prišel moj čas odhoda, da je pred menoj nekaj novega nova kvaliteta, novo življenje, šele čez nekaj časa sem se zavedel, da sem na čakanju za nedoločen čas. pa tudi tega sem se navadil ne delam planov za jutri temveč živim vsak trenutek , vsak dan za sebe.

včasih se potopim v spomine, stare ljubezni, za menoj je srečno otroštvo , morda sem malo prehitro odšel iz domačega gnezda ptič golič v širni svet. Zelo sem se veselil šolanja v MB takoj po osnovni šoli. Tisti dan, ko me je mama pustila v MB, sem pa vseeno v solzah tekel za avtobusom, ki jo je odpeljal. Šele zdaj, ko imam čas o tem razmišljati, sem se zavedel, da je to bilo slovo od staršev, brata in sester, slovo od doma, poslej sem domov prihajal samo še na krajši ali daljši obisk.

Za nič kar sem naredil, mi ni žal, mogoče bi lahko naredil kaj več , toda nihče ni popolen. Skratka, za menoj je eno lepo življenje, če bi bili možni popravki, ne bi kaj dosti spreminjal. imam čudovito družino – ženo ki mi je dala svojo mladost otroke ki so odraščali in se ob meni postavili na svoje noge in tako pride čas, ko te nihče več ne rabi, s kužekom greva na sprehod in mi je lepo ob misli ,da sem izpolnil svoje poslanstvo na zemlji in bom lahko mirno odšel, ko pride moj čas.

Ne vem, ali bi rekla, da je žalosten ali lep zapis. Lepo je, kar poboža ti dušo, če tvoj bližnji sorodnik reče, da je imel lepo življenje. Več ali manj živimo tako, kot nas vodi življenje, ali usoda.

Pravi, da je star – samo tri leta ima več kot jaz. Kdaj je človek star. Ko sem jih imela 20, so bili tisti pri 40. ali 50. pravi starci. Danes doživljam kot stare tiste nad 90. Kljub vsemu pa ko presežeš 60, ko začnejo vrstniki odhajati, ko začnejo bolezni opominjati na leta, se začneš spraševati o pričakovani življenjski dobi in o tem, kdo bo prvi odšel. Kdaj pride vrsta na tebe.

Sprašujem se, kaj bo potem. Verstva imajo vsaka svoja nebesa in pekel. Razkolnikov v Zločinu in kazni se je spraševal, kaj če je večnost kot podeželska kopalnica, polna pajkov. Ljudje z nadčutnimi sposobnostmi pravijo, da se duše pokojnikov gibljejo med nami in nas spremljajo. Ježek pravi v svoji pesmi: Potlej nič nivešne pekla ne nebes, ta svet pekel je in košček raja vmes.  

Ne bojim se konca, bojim pa se trpljenja. Težko bi rekla, kakšno je bilo moje življenje. Vem le, da ne bo nobene škode, ko pride čas odhoda. Vse je tako, kot mora biti.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor