Starše si lastimo

Na družabnem omrežju sem prebrala zabavno zgodbico. Najbrž je v osnovi bila mišljena kot šala, vendar je večina komentarjev v smislu “Žalostno, vendar resnično”. Tu je zgodbica, ki lepo odraža odnose med ljudmi:

Upokojenec s podeželja po telefonu pokliče svojega sina v Ljubljano: “Zdravo sine, rad bi ti sam povedu, da se s tvojo mamo po 45 letih zakona, ločujeva.” “Alo ata, o čem ti to govoriš?” “Čist enostavno, sine. S tvojo mamo se niti gledat ne morma več, sploh pa se mi ne lub razpravlat o tem, rajš poklič svojo sestro pa ji povej. “Sin ves vznemirjen stori, kar mu je bilo naročeno. Sestra se začne dreti v slušalko: “Ja vejžde, da se bota ločla! Pa kua še. Ni šans, ker jima midva ne boma pstila! Bom ži js zrihtala, da se ne bota!” Takoj pokliče očeta v Prekmurje in se pokroviteljsko razburja: “Alo, o čem ti sploh govoriš, ata, kaka ločitev? Ka je s tabo? Glejta, da ne bota ničesar nardila, pridema midva z bratom do vaju. Lepo bodta pridna pa rada se mejta, a sta razumela?” Zveza je bila prekinjena. Starček odloži slušalko, se obrne proti ženi in ji reče: “Evo, urejeno, prideta za moj rojstn dan, sam zdej me pa zanima, kaj si boma zmislala za Božič?

Otroci odrastejo, gredo v mesto študirat in potem ostanejo tam. Redkokdaj pridejo domov na obisk, saj imajo v mestu vse – družino in kariero. Starša jih s pretvezo zvabita na obisk in praznovanje očetovega rojstnega dneva. Razumljivo bi mi bilo, če bi pretveza bila v tem, da potrebujeta pomoč – recimo pri urejanju stanovanja. Prijazni otroci bi si verjetno vzeli čas in prišli pomagat staršem. Morda bi celo prišli, če bi jih samo povabila na praznovanje.

Ta zgodbica lepo ponazarja posestniški odnos otrok do staršev. Morda se na stara leta par res ne razume več. Prej sta imela skupne interese, z leti pa se marsikateri par odtuji in nenadoma ugotovi, da ne prenaša več zakonca. Odrasli otroci hitro poskočijo in poskušajo to preprečiti, saj sta starša njihova in sodita skupaj. Pogosto so odrasli otroci prizadeti, če si ovdovela mati dobi prijatelja.

Pri delu sem se srečevala s posestniškim odnosom odraslih otrok do ostarelih staršev, ko so hoteli starša dati v dom. Kot da je njihova last in ne starejša oseba, ki se sama odloči, kje bo živela. Seveda so navadno okoliščine prisilile starejšega, da se je preselil v socialni zavod, ampak kljub vsemu mora to biti njegova lastna odločitev. Ne morejo ga otroci “dati v dom”.

Nespoštljivo in nepošteno se mi zdi, da otroci urejajo življenje ostarelim staršem, če jih starši za to ne prosijo.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor