Ste bili v Nipponu?

Ali se spominjate restavracije Nippon? Pred več kot štiridesetimi leti je bila v Ljubljani na Trubarjevi ulici. Takrat sem stanovala v študentskem domu na Ilirski in sem mimo te restavracije hodila, kadar sem šla v center mesta.

Japonska mi je bila vedno skrivnostna in mikavna – dežela ikebane in češnjevih cvetov. Dopisivala sem si s “pen-frendiom” iz Japonske, brala sem romane kot so Sajonara in od Pearl Buck- Skriti cvet. Potem pa se je pojavila še restavracija Nippon.

Seveda sem si morala to restavracijo ogledati od znotraj. Vstopila sem polna pričakovanja, s spoštovanjem do japonske kulture in strahom pred neznanim ter majhno vsoto denarja v žepu. Ob vhodu v restavracijo je bil mini vrtiček s tekočo vodo, šank je bil nizek in okrogel, v jedilnici so bile nizke mize. Prostor je napolnjevala mirna japonska glasba. V lokalu ni bilo gostov. Sedla sem na nizek stolček pri šanku, prelistala njihov jedilnik in se na podlagi cene odločila za palačinke in sake. Alkohola v sakeju ni bilo čutiti. serviran je bil topel v majhni porcelanasti “steklenički” in sem si ga nalivala v miniaturni porcelanast kozarček. Palačinke pa so bile enkratne. Posebne so bile v tem, da so bile zložene na četrtino in napolnjene z dušenimi jabolki. Za druge jedi sem imela preveč plitek žep in sem si še večkrat privoščila razkošje japonskih palačink. Nekega večera pa je bil užitek v tej restavraciji prav poseben, saj je vstopilo dekle s plitvo košaro, v kateri je imela rdeče vrtnice in jih ponujala gostom. Privoščila sem si razkošje in si kupila vrtnico.

Nekaj let kasneje me je pot zanesla v staro Ljubljano, pa sem si rekla, da bi sedaj pa lahko poskusila tudi kaj dražjega v tej meni ljubi restavraciji. Dvakrat sem prehodila Trubarjevo ulico, saj nisem mogla verjeti – kjer je bil Nippon, je bila Dalmacija. Žalostna sem vstopila v upanju, da bo tudi Dalmacija vredu, pa ni bila.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor