Stekli lisjak na poti v šolo

Ob opisovanju moje poti v šolo sem se spomnila na hojo po terenu. Bala sem se psov, sicer pa je bilo kar prijetno hoditi, veliko bolj sproščujoče in zdravo, kot pa vožnja po hribovskih cestah. Prva leta tako še nisem vozila, kasneje pa, če sem le utegnila, sem raje šla peš kot z avtom.

Zgodilo se je, da sem imela opravek na Selovcu. Čisto na novo je bila zgrajena cesta skozi gozd. Kakšne pol ure ali še malo več je bilo skozi gozd, kjer ni bilo nobene hiše. Bil je lep zgodnje poletni dan, ptice so pele. Hoja je bila prijetna, vendar samotna. Naenkrat sredi poti sem se spomnila na članek v reviji Jana, kjer je bil opisan nedavni pripetljaj s Selovca. Mislim, da je bil nalov “Ko bi vsaj ta vrag imel daljša ušesa”. Zgodilo se je, da je deček prvošolec šel peš po cesti skozi gozd, ko ga je naenkrat napadel lisjak, ki je verjetno imel steklino – če bi bil zdrav, bi bežal. Bolj, ko sem razmišljala, bolj se mi je zdelo verjetno, da bi se lahko to zgodilo na cesti, po kateri hodim, saj drugje na Selovcu nisem videla ceste skozi tak gozd, več ali manj so vsaj na eno stran travniki.

Pohitela sem. Ko se je cesta skozi gozd končala, je bila hiša in na vrtu gospa, ki me je poznala. Povabila me je na kavo, seveda sem sprejala povabilo, da je ne bi užalila. Pa sva poklepetali o vremenu, pa o cesti, ki jim je skrajšala pot v dolino. Nisem si mogla kaj, da ne bi povprašala še glede članka v Jani, ali morda ve, kaj se je zgodilo šolarju s Selovca in ali je bilo to morda na tem koncu. “Ja seveda vem. To je bil moj vnuk. Tu pri nas živijo. Celo leto sta ga starša vozila v šolo in domov. Tisti dan se je prvič zgodilo, da sta oba imela neke obveznosti in ga nista mogla peljati. Lisjak je pobiča napadel, na srečo pa ga je dobro zagrabil za uhlje in držal, dokler da se je nekdo pripeljal in ga rešil”. Od tistega dneva deček ni več šel sam v šolo.

Nadaljevanje pohoda po terenu sem za tisti dan opustila. Ko sem se od prijazne gospe poslovila, sem pospešila, kar tekla nazaj skozi gozd v dolino. Delo na terenu pa sem opravila popoldne z avtom. Včasih je vendarle tudi pot po hribih varnejša v avtu.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor