To ni res

To si pa namišljuješ, to pa že ne more biti res! Življenje pač ne more biti tako kruto. Neverjetno je, da bi nekdo bil vedno žrtev. Tako si misliš, ko ti kdo pripoveduje, kaj se mu dogaja. Včasih enostavno ne moreš verjeti, da se komu res zgodi toliko hudega.

Bronja Žakelj opisuje v svojem romanu svojo življenjsko zgodbo. Ko je bila osnovnošolska deklica, ji je mama zbolela in v treh letih umrla. Kasneje je sama zbolela za rakavim obolenjem, mlajši brat se ji je v gorah smrtno ponesrečil. Same hude stvari, bolezni in smrti.

Poznam tudi zgodbo dečka, ki je vedno reševal nekoga drugega. V šoli je bil plah in zadržan. Napotili so ga k specialnemu pedagogu, ki je na novo prišel na šolo. Potreboval je ure in je staršem predlagal, da speljejo uradni postopek usmerjanja in močno poudarjajo, naj kar pretiravajo zato, da bo deček dobil maksimalno število ur dodatne pomoči. Prvi strokovnjak ni bil prav dovzeten za avtizem, pa so šli k drugemu. Ta je ravno takrat odprl novo ambulanto in otroka takoj sprejel ter ob prvem pogovoru postavil diagnozo. Redno in pogosto je bil obravnavan v njegovi ambulanti dokler je trajala napotnica. Nikoli ne bodo vedeli, ali je res avtist ali ne, saj ni bil opravljen prav nikakršen pregled razen pogovora. Potem je profesor jezika lepo prosil starše, naj otroka vpišejo k neobveznemu izbirnemu predmetu, ki ga on uči, ker manjka en otrok, da bo lahko imel dva oddelka. Prijazni starši so naredili uslugo in deček je moral biti pri urah tujega jezika, namesto da bi se igral. Družina tudi nikoli ne bo izvedela, kaj se je dogajalo pri urah dodatne strokovne pomoči. Otrok je najprej začel prositi, da bi lahko ostajal s sošolci ves pouk in mu ne bi bilo potrebno hoditi na “individualne obravnave”, potem pa sploh ni več hotel v šolo. Opravljal je razredne izpite. Od njegovega neuspeha je bilo odvisno, ali bi šola imela oddelek več.

Na nek način je podobna tudi življenjska zgodba moje znanke. Kot deklica ni bila všeč učiteljicam, ker je bila pretiha in premrtva, prepočasna. Neuspešno so jo poskušale spremeniti. Sošolke so se nad njo izživljale in jo zafrkavale. Z njo so se družile samo, če so videle neposredno korist za sebe. Kasneje v službi šefici ni bilo pomembno, kako opravi delo, pač pa jo je poučila, kateri deodorant naj uporablja, da ne bo zaudarjala, ker delajo v tesnem prostoru. Potem se je poročila in dobila otroka. Kaj hitro so jo klicali v vrtec, ker je bil otrok plah in zadržan in otroci so se mu posmehovali, ker ni bila vsa dečkova obleka v “moških” barvah. Vzgojiteljica jo je oštela. Potem je mama pridno prala in likala majice ter pazila da so prave barve in še firme, da bi bil otrok tip top urejen. Ko je dobila zaposlitev za določen čas za nadomeščanje v času porodniškega dopusta, je ta, ki je bila na porodniškem, zaradi več let stare zamere poslala v firmo delovnega inšpektorja, da je preveril, ali ta nesrečna ženska sme delati.

Ko so k meni prihajali ljudje s svojimi težkimi življenjskimi zgodbami, sem jih tolažila, da saj bo bolje. So obdobja, ko nič ne gre prav, potem pa nenadoma steče in je vse dobro. Vse bolj pa ugotavljam, da so nekateri res rojeni pod nesrečno zvezdo in je težkih obdobij preveč in se kar nočejo nehati.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor