Tvojega otroka bi jaz znala vzgojiti

Imate starševski nasvet? Kaj rečete na ta izziv, da preživite 24 ur z mojim otrokom, jaz pa bom sedel in opazoval. Meni je potreben oddih, vam pa zagotovo lekcija.An Aspergers Journej

Kot sem že omenila, je moji mami bil priljubljen rek: ” Lahko je vzgajati tuje otroke” in ona je že vedela, saj jih je rodila šest in vsi smo bili pač otroci, vsak s svojimi posebnostmi. Imeli smo srečo, da smo smeli biti vsak zase posameznik s specifičnimi lastnostmi. Nismo bili težavni, pač otroci kot otroci.

V uvodu omenjen zapis me je spomnil, kako okolica in sorodstvo ve, kaj bi morali starši storiti. Enajstletni Mihec, ki je leto pred tem dobil diagnozo Aspergerjev sindrom in odločbo o prilagojenem izvajanju pouka in o dodatni strokovni pomoči, je imel resne težave z zamujanjem v šolo. Zvečer je težko umiril misli. Ni mogel zaspati. Staršem je zaupal, da niti ne želi zaspati, saj čim zaspi, je že jutro tu in mora v šolo. V šoli pa mu ni bilo prijetno, ker je vedno vse narobe. Med drugim je posebnež z beležko, kamor učiteljica zapisuje kritike in kaj je za nalogo. Vse z dobrimi nameni. Skratka, deček je imel resne težave. Razredničarka je grozila, da ga bo prišla budit in ga bo sama spravila v šolo. Avtisti razumejo dobesedno. Mihec in vsa družina so zjutraj čakali, kdaj se bo učiteljica pojavila na dvorišču. Pa je ni bilo. Mihec je ugotovil, da ne drži, kar mu kdo reče.

Problem je bil tako velik, da ni ostal neopažen pri sorodstvu. Teta se je ponudila, da ga ona pride zjutraj spraviti v šolo. Ker je bilo že veliko groženj in napovedi, kaj bo kdo storil, se je staršem zdelo primerno, da teta, če že želi, pride. Res je naslednje jutro prišla. Čim je vstopila in je Mihec ugotovil, da drži svojo napoved, je skoćil pokonci, ter se ves paničn skril pod posteljo. Tetini dobri nameni niso obrodili sadov, tisti dan je bila zamuda še večja. Hkrati pa je teta videla, da ni tako enostavno, kot si je predstavljala. Ni verjela, ko so ji povedali, da so ga budili na vse mogoče načine: od prijaznega prigovarjanja, do škropljenja z vodo in fizičnega dviganja iz postelje.

Deček je dobil lekcijo, da se kdo vendarle drži tega, kar reče. Teta pa je videla, da so otroci različni in čeprav ji je uspela vzgoja njenih otrok, je pri malem avtistu nemočna. Miha je kmalu za tem dobil ponovno lekcijo in potrditev, da se nekatere obljube in grožnje izvršijo, ko je dobil vzojni opomin. Njegov problem zamujanja pa je bil rešen z dodatnim”restitucijskim prijemom” in sicer je smel oziroma moral pred poukom krmiti živali v naravoslovni učilnici. Z veseljem je šel k živalim – samo on in še en sošolec. Zdela se mu je pomembna in odgovorna naloga. Nadalje ni več zamujal v naslednjem razredu, niti ni izostajal, saj je imel občutek, da je v šoli sprejet. Začel je trenirati nogomet in dobil razrednika, ki v Mihcu ni videl posebneža pač pa enakovrednega učenca.

Vzgoja je umetnost in tudi, če je morda videti, kot da obstajajo recepti, za avtiste to ne drži. Ljudje, ki ne živijo z avtistom, vidijo enostavne rešitve, ki v praksi marsikdaj niso izvedljive. Vsak avtističen otrok je izjemen izziv tako za družino kot za šolo. Zakaj je poseben izziv – zato ker je ta motnja s široko paleto simptomov in vsak je enkraten z enkratno kombinacijo posebnosti. Odlični pedagogi so lahko pri enem avtistu uspešni, pri drugem pa ne.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor