V šolo smo hodili peš

Ali je šofer šolskega prevoza smel postaviti avtističnega otroka na cesto? Upam, da se pri naših šolskih prevozih ne dogaja kaj podobnega.

Pred časom sem imela priložnost videti, kako skrbni so prevozniki v našem kraju. Občina je imela pogodbo z več prevozniki, ki so vsak na svojem pobočju pobrali otroke iz svoje soseske, če sploh lahko tako rečem razpršenemu hribovskemu naselju, in jih prepeljali v šolo ter popoldne vrnili domov. Vsak voznik je poznal vse otroke in jih šel poiskat v šolo, če se je kateri bolj dolgo zadržal v šolski stavbi. Odgovoren je bil kot poklicni prevoznik in imel je moralno odgovornost do sosedov, ki so mu zaupali otroke. Kolikor mi je znano, so sedaj naši šolski prevozniki s svojimi kombiji postali pogodbeni prevozniki za prevozniško firmo in prevozi potekajo po pravilih firme. Kjer je na veliko pa seveda ne more biti po domače, pač pa je potreben red in pravila. Kombiji ne vozijo več na šolsko dvorišče in šoferji ne hodijo v šolo. Otroci so tako sami odgovorni za svoj odhod iz šole. Lepo, da poteka vse, kot je prav. Na srečo so šoferji ostali isti domačini.

Spominjam se moje poti v šolo. Samo en kilometer in pol je bilo. V šolo sem hodila s sorojenci, domov pa krajši del s sošolkami, večino poti pa sama. Spomnim se, da je prvo leto šole bila še makadamska cesta, avtomobili so bili redki, vendar sem se jih bala. Kako me je bilo strah, ko je kakšen tovornjak pokal, kot da strelja. Bala sem se, da bom srečala, kakšnega psa. Na cesti pod bloki sem šla v strahu, da bo pred mene skočil leto starejši fant, ki me je ustrahoval. Z ustrahovanjem je prenehal, ko ga je moj brat prebutal. Pozimi sem se bala, da bom srečala plug. To je bil traktor, ki je vlekel ogromen lesen trikotnik, ki je segal čez celo cesto in opletal levo in desno. V spominu imam zime z ogromno snega. Sošolka je prišla z Goriškega Vrha vsako jutro vsa mokra od snega. Učiteljica ji je dovolila, da je sedla k peči, da se je posušila in se pripravila za par urno hojo domov.

Lahko rečem, da je svet vsaj kar zadeva pot v šolo zdaj bolj prijazen, pa čeprav morajo nekateri otroci še vedno pešačiti in mora kdaj otrok bežati pred kakšnim kombijem s prijazno gospo, ki ga hoče peljat. Ne me narobe razumeti: prav bi bilo, da bi vsaj do pol ure otroci hodili peš, vendar je več nevarnosti kot nekoč – od veliko gostejšega prometa do možnih ugrabitev.

Dodaj odgovor