“Vašo hčerko bomo posilili!”

Kaj bi storili, če ste starš 13- letne deklice in dobite telefonski klic, kjer dekliški glas reče: “Vašo hčerko bomo posilili!”

Če bi se to zgodilo danes. bi mama prijavila na policijo in zaradi možnosti sodobne elektronike bi klicateljico tudi izsledili. Policija, šola in sociala – vsi bi ukrepali, saj je že takšna grožnja sama po sebi nasilje. V 90. letih preteklega stoletja pa dokler “se ni kaj zgodilo”, ni mogel nihče nič. Barbka Špruk lepo opisuje, kako jo je vrstniško nasilje pripeljalo na psihiatrijo in ji uničilo mladost. Tu lahko preberete njeno pripoved. Upam, da se take zgodbe ne dogajajo več.

Naj se vrnem k deklici iz uvoda. Mojca je bila plaha deklica. S strahom je pričela hoditi v šolo in že v prvem razredu so jo starejše deklice ustrahovale do takrat, ko jih je Mojčina mama oštela. Prvi dve leti je bila deklica normalno vključena v razred, uspešna, zelo bistra učenka in priljubljena. V tretjem razredu učiteljici ni bila všeč njena frizura in jo je pred razredom nagovarjala, naj si postriže lase, da bo tako lepa, kot sošolka. Motilo jo je tudi, da Mojca tiho bere in čeprav je bila odlična bralka, ni smela brati pred razredom, ker je pretiha. V četrtem razredu je Mojca začela zamujati k pouku. Razredničarka jo je šla iskati celo na WC, ko se po odmoru ni pravočasno vrnila v razred. Mojca je postajala vedno manj priljubljena oziroma postajala je odlična tarča za izživljanje sošolk. Z njo so hotele sedeti le, če so si obetale, da jim bo pri testih pomagala, sicer pa so ji nagajale. Poškodovale so ji lepo novo torbo. Čevlje so ji skrile v WC. Privoščile so si šalo in po kataloški prodaji na njen naslov naročile steznik in nekakšno račko za plavanje. Paketa ne Mojca in ne mama nista sprejeli, pač pa se je mama pozanimala na kataloški prodaji, kaj je vsebina paketa z odkupnino in kdo je naročil. Naročilo je bilo telefonsko. Lahko sta sklepali, da je to ena izmed šal sošolk. Višek zabave nasilnih sošolk pa je bil v zadnjem razredu telefonski klic “Vašo Mojco bomo posilili!”. Seveda je mama kar videla mračen hodnik pred kletnimi učilnicami, kjer bi se lahko skupinica otrok spravila na šibkejšega in mu storila silo, ne da bi učitelji sploh kaj opazili. Takoj naslednji dan je šla v šolo in psihologinji povedala vse in prosila, da šola njeno hčerko zašćiti. Psihologinja je molče poslušala. Bila je tiho, nič ni rekla in tudi zgodilo se ni nič. Mojca je ob nadaljnem zafrkavanju s strani sošolk dočakala konec šolskega leta. V gimnaziji je imela več sreče. Presenečena je ugotovila, da če pogleda sošolko, se ji le ta nasmehne in ne ozmerja, kot se je dogajalo v osnovni šoli.

Danes obstaja tudi za šole protokol ravnanja ob zaznavi nasilja vrstnikov. Policija ima na svoji strani veliko koristnih informacij. Med drugim tudi, kako se na žrtvi odraža nasilje vrstnikov:

“Otroci in mladostniki lahko začnejo zavračati obisk šole, bojijo se iti v šolo in domov iz šole, prosijo, da jih v šolo peljejo, spremljajo starši, pogosto tožijo, da so bolni in ne morejo v šolo, začnejo “špricati” pouk, poslabšajo se jim lahko učni uspeh in dosežki pri delu v šoli, prihajajo domov z uničenimi, poškodovanimi oblačili, knjigami, šolskimi potrebščinami, prihajajo domov lačni (ker jim nasilnež vzame malico, denar za malico …), postanejo zadržani, potegnjeni vase, prosijo za denar ali ga začnejo krasti …  Poleg tega lahko začnejo jecljati, jim primanjkuje zaupanja vase, postanejo raztreseni, prestrašeni, imajo motnje prehranjevanja in hranjenja, imajo motnje spanja, poskušajo storiti samomor, zmanjkujejo jim stvari, prosijo za denar ali začnejo krasti denar (da ga dajo nasilnežu), nenehno “izgubljajo” žepnino, se nočejo pogovarjati o tem, kaj je narobe, postanejo agresivni do vrstnikov, sorojencev, do sebe …” Več na tej povezavi na strani Policije.

Sprašujem se, ali bi deklica Mojca prav tako postala žrtev nasilja sošolk, če je učiteljici v tretjem in četrtem razredu ne bi tako negativno izpostavljali. Saj vemo, da je med sošolci bolj priljubljen tisti učenec, ki ga učitelji večkrat pohvalijo, kot pa tisti, ki mu učiteljica pravi “šuspartl”. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo, vendar smo vsi v razredu vedeli, da ni nič dobrega in da ta sošolec pač ni dobra družba. Danes verjetno učitelji ne obkladajo otrok z žaljivimi vzdevki, vendar pa z dobrimi vzgojnimi nameni še vedno sporočajo, kateri otroci so dobri in kateri slabi.

Foto: Pixabay

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor