Vojaški zdravnik je prišel na dom

Ali veste, da je po smrti dr. Erata in pred prihodom dr. Lebiča bil Dravograd nekaj časa brez dežurnega zdravnika?

Ob aktualnih novicah o zdravstvu in zdravnikih sem se spomnila na čas, ko je bilo res pomanjkanje zdravnikov in se niso spraševali, ali so dovolj plačani.

Bilo je leto 1960 ali 1961. Dolgoletni krajevni zdravnik dr Joško Erat je umrl in v nov pravkar zgrajeni zdravstveni dom so za določene ure prihajali zdravniki iz Slovenj Gradca. Zgodilo se je, da je moja sestra jedla mesno konzervo in je po njej začela bruhati, dobila je vročino in nasploh hudo zbolela. Bilo je pod večer, v kraju pa ni bilo zdravnika. Oče se je domislil, da bi za pomoč prosil vojaškega zdravnika. Na drugi strani Drave je v gradu, ki mu danes lepo rečejo dvorec Bukovje, je bila vojašnica. Oče je sedel na kolo in se odpeljal v Bukovje. Kmalu se je vrnil z mladim zdravnikom v vojaški uniformi. Sestro je pregledal, povedal, da gre za zastrupitev s hrano in dal zdravila. Par tednov po tem dogodku je bolezen doletela mene. Dobila sem vročino in izpuščaj na koži. Oče se je spet obrnil po pomoč na vojaškega zdravnika. Le ta je brez oklevanja takoj prišel na dom in ugotovil, da imam škrlatinko. dal je zdravila in napotke za nego.

Težko si predstavljam, da bi danes zdravnik takole prišel na dom. Za to delo ni bil plačan. Vojaški zdravnik je imel na skrbi samo ljudi v vojašnici, ne pa krajane. Kljub temu je pomagal v stiski.

Kmalu pa je prišel dr. Lebič in leta 1968 še dr. Heber. Splšna ambulanta je imela veliko čakalnico, ki je bila vedno polna, potem so sestre imele svoj velik prostor, zatem pa je bil zdravnik v veliki ordinaciji, kjer je imel tudi rentgenski aparat. Dr. Heber pa je imel otroško ordinacijo v pritličju. Mislim, da je bilo po prenovi zdravstvenega doma, ko so odprli še treto, tako imenovano “obratno ambulanto”, v njej so se zdravniki bolj menjali. Ta dva zdravnika sta prišla na hišni obisk, kadarkoli smo poklicali. To so bili časi, ko še nismo imeli avta, niti ne telefona. Če je bilo potrebno, sta prišla tudi ponoči, čeprav je bila najbližja dežurna lekarna v Velenju, vendar je prišel, da je pregledal bolnika in pomiril družino. Kasneje, ko smo imeli v družini težke bolnike, ki se jim je življenje iztekalo, smo poklicali dežurno dr. Hlebovo, ki se je takoj odzvala in v petih minutah je bila pri nas.

To so bili zdravniki, ki so do pacientov pristopali s človeško toplino in naklonjenostjo. Niso šteli, koliko imajo opredeljenih, ne koliko jih je v čakalnici in niso šteli novcev, pač pa so videli ljudi, ki potrebujejo pomoč.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor