Z leti se le malo spremeni

O avtizmu se zadnja leta veliko govori. V Veliki britaniji imajo že deset let zakon o avtizmu. Ljudje mislijo, da vedo vse. Kdor nima osebne izkušnje z avtizmom, misli, da je pač potrebno poiskati zunanjo pomoč: psihiater bo predpisal zdravila, klinični psiholog bo pomagal z vedenjsko kognitivno terapijo, defektolog bo izvajal ABA terapijo, delovni terapevt bo delal senzorno aktivacijo, pa še kdo kaj – in otrok naj bi funkcioniral kot vsi drugi brez motnje.

Zelo težko dojamejo, da gre pri avtizmu za drugačne možgane, da je to nevrološka motnja in ne vedenjska. Kaže se v vedenju, vendar je izvor v možganih. To je podobno, kot če bi pričakovali, da lahko epilepsijo ozdravimo z vzgojo. Ljudje zelo težko sprejmejo dejstvo, da gre za trajno, doživljenjsko motnjo. Z leti se kakšna poteza preraste, izzveni, vendar motnja kot taka ostaja.

Znano je, da se avtisti zelo bojijo vseh zdravniških posegov in še posebej zobozdravnika. Rekli boste, da se tega tako vsi bojimo. To je res, vendar je strah avtistov nepredstavljiv in marsikateremu morajo pomagati z narkozo. Želim opisati primer, ko je odraščajočega fanta, ki je vedel, da je nujno, da mu popravijo zobe, bilo tako strah, da so se mu vlile solze, ko je sedel na zobozdravniški stol. S pomočjo prijaznega in razumevajočega zobozdravnika je strah premegal do te mere, da je lahko redno skrbel za zdravje zob. Vendar pa mu še vedno povzroča močno nelagodje vsaka sprememba v načinu dela zobozdravnika, ki je ne pozna in jo doživlja kot napad.

Veliko stisko avtistu povzroča izguba nadzora, ko ne ve in ne more razumeti, kaj delajo z njim. Telo se odzove z odporom. Poznam primer, ko je imel avtističen človek obdrgnjeno in ranjeno grlo po navadni rutinski gastroskopiji, ker se mu je grlo nehoteno stisnilo zaradi odpora pred posegom.

Podobno je s socialno fobijo. Kot otrok avtist ne govori z drugimi, če je kdo izmed domačih poleg, saj le ta odgovarja namesto njega. Če je sam, odgovarja na vprašanja. Množice ne mara nikoli. Će že mora, pač ob velikem stresu gre na predstavo, kjer nastopa njegov otrok. Čeprav si želi videti otrokov nastop, ga prisotnost množice ljudi spravlja v stisko.

Z leti se človek z avtističnimi potezami nauči shajati s svojimi posebnostmi in okolico, ali pa pristane na psihiatriji. Dokler še ni bilo pogoste diagnoze, so pač ljudje vedeli, da je nekdo malo drugačen, poseben, čudaški. Marsikdaj pa avtista v bežnih stikih povsem narobe ocenijo. Za neko žensko, univerzitetno izobraženo pravnico, so me vprašali, zakaj je tako “mogočna” in se ne druži in ne pogovarja. Dobro sem jo poznala in sem vedela, da sploh ni vzvišena, pač pa preplašena in nesamozavestna – sedaj, ko bi morala biti na višku kariere, je invalidsko upokojena zaradi psihičnih motenj, verjetno gre za neprepoznan avtizem in so druge motnje pridružene.

Avtizem je prirojena motnja in ni čudežnega zdravila, tako kot ni zdravila za to, da bi zrasle noge otroku, ki se rodi brez spodnjih okončin. Lahko si pomaga s protezami in podobno je z avtisti. Doživljenjsko bodo drugačni in se borili s sabo in okolico, ki jih ne more razumeti.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor