“Zakaj ga pa ubogate?”

Pogosto so otroci s spektroavtistično motnjo /okrajšava SAM/ tako naporni, da vsej družini poberejo vso energijo. Če poenostavim, bi rekla, da so možgani preveč aktivni in to pri različnih otrocih različni deli možgan.

Lahko zaznavajo preveč zvokov, vidijo preveč podrobnosti, se težko koncentrirajo.

Lahko gre za preveč razvit okus. Primer deklice, ki je pri starosti enega leta jedla najrazličnejšo hrano od kislega zelja in pečenic do pudinga. Potem se je postopno izbor za njo užitne hrane zmanjševal. Najpogostejši nasvet, ki ga starši dobijo je  to, da izbirčnosti pač ne smejo tolerirati in naj ne dajo druge hrane, dokler otrok ne poje kosila. Žal ne deluje. Vzgojiteljica v vrtcu  je  deklici hotela pomagati tako, da jo je hranila, a je to opustila, ko je videla, da bo zbruhala okusen rižev narastek. Senzorno preobčutljiv otrok ne prenaša določene teksture, vonja, barve, okusa hrane, ki je za druge ljudi odlična.

Potem je tu vrsta otrokovih strahov, ki jih poskušaš nekako obvladati – če sploh pove, kaj ga skrbi.

Zvečer ne more zaspati. Strokovnjaki in znanci dajo nabor nasvetov in napotkov: dosledna rutina, vedno ob isti uri večerja, sproščujoča kopel, pravljica za lako noč, ugasniti luč in spanje. Za povprečne otroke to drži. Pri otroku s SAM pa je sproščujoča kopel plutje po razburkanem oceanu in poplava v kopalnici. Pri pravljici za lahko noč je potrebno vsak drugi stavek ponavljati. Tema v spalnici pa izzove neobvladljiv strah.

Malokdo si lahko predstavlja, kako naporno je ponavljati isti stavek. Posebej, če je otrok s SAM vznemirjen, zahteva, da mu ponoviš zadnji stavek, ki si ga izgovoril in če si pomešal besedni red, ponavljaš, dokler da je prav.  Lahko se pridružijo še kakšne druge posebnosti, npr. če so mu enkrat v slaščičarni postregli sok s slamico, moraš vedno prositi za slamico in to določene barve, potem pa slamico odnesti s sabo domov.

Če znancem potožiš in opišeš posebnosti otroka, se posmehljivo začudijo “Ja, zakaj ga pa ubogate?” Pa res, zakaj? Zato, ker se odziva drugače kot nevrotipski otroci,  ker vztrajanje pri zahtevah, ki so povsem normalne, otroka s SAM spravi v tako hudo stisko, da se ne more obvladati. To se odraža s kričanjem, metanjem stvari, razbijanjem. Strokovnjaki svetujejo, da je ob takšnem izpadu potrebno otroka držati dokler, da se pomiri. Morda pri kom to deluje. V primeru, ki ga poznam, to ni učinkovito. Oče dečka s SAM ga je držal tri ure, ko sta oba omagala in je bilo videti, da se je otrok pomiril, je otrok vztrajal pri svoji zahtevi po ritualu prižiganja luči, katera je bila predhodno povod za konflikt in vzgojni prijem držanja do onemoglosti. Vprašaš se, zakaj je potrebno toliko borbe in zakaj ne sme obveljati otrokova za odrasle nerazumna zahteva, da luč trikrat prižgejo in ugasnejo. Naporno je slediti otrokovim posebnosti, še bolj naporno pa se je z njim boriti.

Pogovarjala sem se z moškim, ki je kot otrok tudi imel vrsto posebnosti: na smrt se je bal nevihte, teme, določene hrane ni mogel jesti, težave je imel s časom, je zamujal. Povedal je, da so ga starši tepli, ker ni ubogal, ker je zamujal in potem je pač ves čas v strahu pred tepenjem.

Upoštevati posebnosti in potrebe otroka s SAM, ali ga dresirati?

Dodaj odgovor