Zakaj nisem smela na avtobus

Fotografije železniške postaje Ravne so me spomnile na mojo pot v šolo. V gimnazijo sem se vozila z avtobusom tako, kot vsi Dravograjčani. Iz Slovenj Gradca je pripeljal dvojni avtobus, ki smo mu rekli Krpan, iz Radelj pa navadni. Oba pa sta bila polna. Dravograjčani smo dobesedno stlačeni stali. Avtobusi so takrat imeli na stropu drog, za katerega smo se potniki držali, ko smo stali med vožnjo.

Na Ravnah smo na glavni postaji izstopili. Kovinarji so imeli šolo poleg postaje, gimnazijci pa smo šli mimo Antonove cerkve po pešpoti skozi grad do šole. Tam, kjer je zdaj knjižnica, je bil odprt prehod med dvoriščem in parkom. A pot je bila zabavna, saj smo se družili, pogovarjali. Najbolj zabavno pa je bilo pozimi, ko je ob novo zapadlem snegu avtobus imel zamudo. Dijaki pa smo to zamudo še malo povečali. Takole po polžje smo se pomikali po ozki gazi po klancu navzgor, vsakih par korakov smo malo počili.

V začetku četrtega letnika se je moja vožnja z avtobusom končala. Vsi Dravograjčani so vstopali na avtobus na glavni postaji. Bila sem edina, ki sem se vozila s postajališča pri črpalki z Radeljčanom. Začelo se je dogajati, da je avtobus na postajališču za hip obstal in naslednji trenutek peljal dalje, ne da bi odprl vrata. Seveda sem potem zamudila celo uro ali morda še več, ker sem šla z naslednjim. To se je nekajkrat ponovilo. Razrednik Vevar mi ni verjel, da se to dogaja, saj vendar vozi poseben avtobus za dijake. Zadevo sem rešila tako, da sem se prestavila na vlak. Peš hoje je bilo malo več, zato pa je bila vožnja udobna in smo se dijaki družili že med vožnjo.

Življenje rado poskrbi za zanimiva naključja. Tako je čez par let v mojo pisarno prišel šofer, ki me ni spustil na avtobus. Vprašala sem ga, zakaj je to delal. Povedal je, da mu ni bil všeč moj način vstopanja, bila sem prepočasna. Nikoli ne bi pomislila na to, da bi me voznik avtobusa pustil na cesti zato, ker ne skočim bolj urno. Kljub vsemu pa imam lepe spomine na pot v šolo.

Dodaj odgovor