Žalostna zgodba

Zakaj me otroci ne pokličejo

Po družabnem omrežju se širi slika objokanega starca z zgodbico v kateri starejši moški prinese na servis telefon, da bi pogledali, zakaj ne dela. Povedo mu, da ni s telefonom nič narobe. Zatem on vpraša, zakaj ga otroci ne pokličejo.

Zgodbica gane mnoge. Meni pa je vzbudila drugačne misli. Najprej sem pomislila, da je lahko vesel. Če ga otroci ne kličejo, pomeni, da jim je dobro. Če bi kaj potrebovali ali v materialnem smislu ali za potožiti se, bi že poklicali.

Naslednja misel mi je bila – otroci se obnašajo tako, kot jih je vzgojil. Če bi jim dajal ljubezen in jih vzgajal v sočutju in spoštovanju, bi verjetno kljub delu našli čas, za pogovor z očetom.

Tretja misel pa mi je bila – vprašanje, kakšna pošast je bil. Pred nedavnim sem videla zapis mlajšega moškega, ki je objavil sliko pokojnega očeta na obletnico njegove smrti. Pripisal je, da je oče bil grob in ga je vzgajal s tepenjem, vendar ga kljub temu pogreša. Niso vsi starši idealni. Lahko so grobi in otrok komaj čaka, da sme oditi od doma. Zgodi se, da so kakšni starši brezbrižni. Naj se sliši še tako neverjetno, vendar se zgodi, da je očetu pomemben samo njegov hobi, njegov užitek. Otroci pa so si morali sami prislužiti denar za šolske potrebščine. Ljudje pa se potem čudijo, da otroci niso pripravljeni poskrbeti za ostarele starše.

Je že tako, da šele takrat, ko ostarimo, vidimo, kakšne odnose smo ustvarili v družini in kako smo bili uspešni pri vzgoji otrok.

Tu je ganljiva zgodbica – vir: Facebook

Dodaj odgovor