Zaradi slabega branja v zavod?

Mihec je komaj čakal, da se bo naučil pisanih črk. Vendar pa mu je pisanje in branje povzročalo kar precej težav. Razredničarka ga je napotila k šolski specialni pedagoginji, ki je na novo začela delati na Mihčevi šoli.

Mama je posumila, da ima Mihec morda motnje branja in pisanja, vendar je specialna pedagoginja to odločno zanikala in povedala, da ima Mihec redko razvojno motnjo, ki se imenuje avtizem. Starše je napotila k psihologu in na komisijo za usmerjanje. Dala je tudi napotke, kaj naj pri strokovnjakih močno poudarijo zato, da bo zagotovo dobil uradno diagnozo in maksimalno število ur dodatne strokovne pomoči.

Mama je ubogala napotke in pri strokovnjakih izpostavila in poudarila primanjkljaje, kot ji je bilo naročeno. Če bi sledila svojemu občutku in svoji skrbi za sina ter povedala objektivno, da je težava predvsem pri branju in pisanju, sicer pa je deček nekoliko plah a nič bolj kot drugi otroci v sorodstvu, bi morda bil deček eden izmed učencev s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, ki jih je letos v naših osnovnih šolah 5.084, ali eden izmed učencev z govorno jezikovnimi motnjami, ki jih je 1.138, tako pa je avtist – eden izmed 189. Če bi bil v kateri izmed prvih dveh skupin, bi se morda kdo ukvarjal z njegovimi težavami pri branju in pisanju.

Ko sta starša opozarjala, da bi deček potreboval kakšno specialno pedagoško pomoč pri branju in pisanju, sta dobila odgovor, da to sploh ni problem, ker Miha povsem zadovoljivo bere in piše. Seveda bi starša oporekala, da nikakor ni ustrezno branje učenca sedmega razreda, če ne more brati podnapisov pri filmu. V kino gredo lahko gledat tiste predstave, ki imajo malo gledalcev, da sedijo bolj na samem, da mu mama glasno bere podnapise. Ob takšnem argumentu slabega branja bi verjetno pedagoginja prijazno oštela mamo, da mu ne sme brati, pa se bo sam potrudil. Učenec sedmega razreda, ki tekoče bere, ne bi dovolil, da motijo njegovo gledanje filma z glasnim branjem podnapisov.

Torej z branjem se pri dodatni strokovni pomoči ne ukvarjajo, pač pa izvajajo kompleksno pomoč od svetovanja staršem, kako morata Miho držati, kadar doživi izpad, do učenja pozdravljanja in nakupa žemljice. V planu je bilo še, da se bo naučil vprašati učiteljico po nalogi oziroma učni snovi. Žal pa je to ostalo nerealizirano, ker se je Miha uprl. Dve leti je Miha prosil, da mu ukinejo ure dodatne strokovne pomoči, zaradi katerih zamudi tedensko štiri ure pouka vsak teden in to lahko pomeni, da zamudi polovico ur zgodovine in četrtino ur slovenščine, četrtino matematike. Odgovor je bil, da nujno potrebuje dodatno strokovno pomoč in jo bo potreboval vse življenje. Miha si je mislil, če mi ni potrebno biti pri pouku, je čisto vseeno ali sem doma, ali pa se učim pozdravljati, kar itak znam.

Ja, Miha se je uprl in ne želi več videti specialnih pedagoginj. Prosi, da bi se smel šolati na domu in bi v šolo šel samo na izpite. Če ne bi imel odločbe o posebnih potrebah, bi starši do konca avgusta sporočili, da se bo šolal doma in bi se Miha lahko učil doma ob pomoči staršev. Tako pa je njegova prihodnost in usoda odvisna od razumevanja, prijaznosti in dobre volje komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Nad glavo mu visi grožnja namestitve v zavod za gluhe, ki ima pilotni program za avtiste. Vse to samo zato, ker slabo bere in piše in ker je mama ubogala prej preveč zagnano in sedaj užaljeno specialno pedagoginjo, ki se ji je zdelo zanimivo “obravnavati” avtista.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor