Zdravnik ga pozna najbolje

V članku Najhitreje naraščajoča razvojna motnja navajajo “Za osebo z avtizmom je najbolj pomembna stvar na svetu učenje, nabiranje izkušenj in predvsem razumevanje okolice.”

Za vsakogar je pomembno učenje in nabiranje izkušenj, čeprav se avtisti težko učijo iz izkušenj. Današnjo izkušnjo bo jutri povsem narobe uporabil. Gre za to, da se slabo znajde med ljudmi. Tudi če ve, da je v neki situaciji primerno določeno vedenje, bo ravnal ustrezno ali pa ne.

Primer: učenec ve, da se učitelje pozdravlja. Iz kdo ve, kakšnega vzgiba, ne more pozdravljati. Naučen je, da lepo pozdravi, celo vljudno rokovati se zna, vendar če le more, se bo pozdravu izognil, pogledal proč, se delal, kot da telefonira, šel na drugo stran ceste, se obrnil in šel nazaj v avto. Ja, tudi odrasel človek z avtizmom se obnaša tako, pa sam ne ve zakaj. Nekdo drugi pa bo prav nadležen s pozdravljanjem.

Pozornost mi je pritegnila navedba v članku, da je najpomembnejše predvsem razumevanje okolice. Rekla bi, da je potrebno sprejemanje, dopuščanje. Poznam odrasle avtiste, že kar v poznejših letih, ki so preživeli uspešno poklicno kariero brez treninga socialnih veščin, brez ABA terapije, brez senzorne aktivacije… Živeli so v čustveno topli družini, starši so jih imeli radi, šolski razredi so bili veliki in je takšen avtist smel biti neopazen. Tudi, ko se mu je v nekem obdobju pojavil OKM z umivanjem rok, je mama znala otroka pomiriti in je zadeva hitro izzvenela brez zdravniške intervencije.

Če se otrok z motnjo avtističnega spektra počuti varnega in sprejetega, če je uspešen, bo sodeloval v šoli in družini. Če učiteljici ni všeč njegova toga drža, plaha narava, počasni gibi, bo pogosto oštet. Začne zamujati in je še bolj oštet, še več občutkov neuspeha. Ko mama prosi učiteljico, naj ga zaradi zamujanja ne izpostavlja pred razredom, ona še z večjim veseljem vztraja, da mora stati pred sošolci in pojasniti, zakaj je zamudil. Tu bi bilo potrebno razumevanje in sprejemanje avtizma.

Smola je, da starši najbolj poznajo svojega otroka, vendar so pedagogi in šolski strokovnjaki na stališču, da so starši pač starši, ki jih vodijo samo čustva in ne vedo, kaj je dobro za otroka. V šoli celo rečejo, da bodo povprašali zdravnika specialista, ki “otroka najbolj pozna”. Ironija pa je, da je zdravnik res štirikrat videl otroka in ve o njem samo to, kar sta mu povedala starša v teh štirih pogovorih.

Verjamem, da so širom po Sloveniji otroci z avtizmom, ki imajo več sreče z okolico in obravnavami kot pa teh nekaj, ki jih poznam. Še to – v članku pravi, da ima en procent otrok to razvojno motnjo. Po znanih podatkih je v ZDA 1 otrok na 58. Torej skoraj dva procenta. Ni razloga, da je pri nas drugače.

Foto: Pixabay

Dodaj odgovor